Pot v življenje brez nasilja

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: Gorenjska / sreda, 7. december 2022 / 08:06

»Vaša vrata so se široko odprla ženski s tremi otroki. Prišla sem bosa, hlače sem imela umazane od trave, na kateri mi je spodrsnilo, ko sem bežala pred njegovimi pestmi,« se v knjižici 20 zgodb za 20 let, ki jo je izdalo Društvo Varna hiša Gorenjske, spominja nekdanja uporabnica.

Društvo za pomoč ženskam in otrokom žrtvam nasilja Varna hiša Gorenjske je ob letošnjem praznovanju 20-letnice ustanovitve izdalo knjižico 20 zgodb za 20 let. V njej so zbrane izkušnje dvajsetih žensk, ki so zbrale pogum in se pred nasiljem umaknile v varno hišo in materinski dom. Ni jih bilo malo: v varno hišo, ki na Gorenjskem deluje na dveh lokacijah, se je doslej zateklo 528 žensk, starih od 18 do 83 let, in 530 otrok, v materinski dom, ki so ga odprli leta 2010, pa sto žensk in 134 otrok. V nadaljevanju povzemamo nekaj iskrenih zgodb nekdanjih uporabnic, ki so odšle iz nasilnega okolja in ob podpori strokovnih delavk stopile na pot v novo, lepše življenje.

Dan novega rojstva

»Dan novega rojstva. Dan, ki ga ne bom nikoli pozabila. Dan, ko je bil strah moj največji sovražnik. Dan, ko sem s tremi otroki prestopila vrata varne hiše. Prvih pet dni se ne spominjam. To je bil stres za moje telo. Stres v smislu drugačnega. Stres, ker ni nihče kričal name, me metal ven iz hiše, ker me ni nihče obsojal. Stres, ker sem bila sprejeta takšna, kakršna sem. Nihče mi še ni nudil takšne podpore, kot sem jo dobila v varni hiši,« je ob odhodu zapisala ena od nekdanjih žrtev nasilja. Pa tudi, da so z otroki iz varne hiše odšli močnejši in bolj povezani ter brez strahu in sramu.

Še ena uporabnica varne hiše se spominja: »Prišla sem popolnoma obupana, ponižana, prestrašena, izgubljena in čisto na tleh. Nisem vedela, da sploh obstaja kdo, ki ti lahko pomaga v situaciji, ko je tvoje življenje eno samo nasilje. Od doma sem odšla brez vsega, niti osnovnih osebnih stvari nisem imela. Ampak zahvaljujoč varni hiši in njenim zaposlenim imam sedaj vse.« Zapisala je tudi, da so ji zaposlene povrnile voljo do življenja, jo naučile, kako verjeti vase, kako sebe postaviti na prvo mesto in kako se vzljubiti. Pomagale so ji tudi pri postopkih na sodiščih, razvezi, upokojitvi in pridobitvi neprofitnega stanovanja.

Prvič v življenju srečna

»V materinski dom sem prišla prestrašena, žalostna in zelo razočarana nad življenjem. Nisem vedela, kaj me z otrokoma čaka in ali sem dovolj močna oz. borbena, da preživim izzive, ki so pred mano. Svetovalke ste me prijazno spodbujale, da v sebi vidim tisto, kar v meni vidite ve – močno žensko,« je ob odhodu iz materinskega doma zapisala nekdanja uporabnica in nadaljevala: »Uspelo mi je. Kljub mnogim zasebnim razočaranjem sem se dvignila močnejša in pri 32 letih lahko prvič v življenju rečem, da sem zadovoljna in srečna v svoji koži. Tudi otroka sta bolj srečna, zdrava in uspešna v šoli. In to je sreča, to je smisel življenja.«

Vsaka ženska ima izbiro

V zgodbah nekdanje uporabnice izražajo tudi hvaležnost strokovnim delavkam: za topel sprejem, pogovore, nasvete, razumevanje, podporo, vlivanje upanja in samozavesti ter vztrajno kazanje poti v novo življenje. Strokovne delavke so v uvodu knjižice poudarile, naj bodo zgodbe posameznic, ki so odšle iz nasilnega okolja, navdih in upanje, da je možno zaživeti drugače, na novo, da ima vsaka ženska izbiro in da je nekje nekdo, ki ji bo stal ob strani. »Naj sanje o življenju brez nasilja postanejo resničnost,« so še poudarile.