Čas presodi, kako uspešen si bil
Peter Miklič, novi župan Občine Tržič: »Včasih kot provokacija, včasih pa tudi iz iskrene radovednosti se večkrat postavi vprašanje, kdo pravzaprav sem, ali sem res 'taprav' Tržičan ali ne.«
»Z nekaterimi mlajšimi generacijami smo se tako zgrešili, tipično vprašanje starejše generacije pa je: 'Čgav' pa si, a so tvoji od 'kle'? So, samo spomniti se je treba.«
Tržič – »Nekomu, ki se je rodil tu, živel za Virjem, hodil v osnovno šolo na 'Grajzerja', predstavljal Tržič na različnih atletskih in drugih tekmovanjih, igral rokomet za Rokometni klub Peko do njegovega bridkega konca, organiziral koncerte in prireditve, se vprašanje zdi nesmiselno. Verjetno pa se to dogaja, ker leta hitro minevajo, nekdaj nadobudni smrkavci smo zdaj starši, nekateri iz moje generacije že dedki in babice. In nekateri smo zaradi študija in profesionalnih obveznosti Tržič za nekaj časa zapustili, kar pa ne pomeni, da smo ga izgubili iz misli in srca,« pravi 56-letni Peter Miklič, novi tržiški župan, ki je na nedavnih lokalnih volitvah kandidiral s podporo volivcev in liste Tržič zmore več ter z 58,02 odstotka prejetih glasov premagal oba tekmeca.
Mamin rod sega do zmaja
Po mamini strani njegov rod v Tržiču sega verjetno do zmaja, ki se je izvalil na Košuti, pravi. Damjana Miklič, rojena Ferlan, je po očetu Šmirova, po materi Ahačičeva. »Ata Viktor je bil torej Šmira, kar je včasih pomenilo določene težave (saj poznate staro Tržiško: Čore, Šmire, Bede, Tič so za Trž'č taprav hudič). Vendar je bil po duši prijazen zabavljač.« Stara mama Marjeta Ferlan, rojena Ahačič, je bila znana majerica na tržiških planinah. »Zato smo vsi otroci poletne počitnice v glavnem preživljali na planinah pod Košuto – od Kofc pa do Dolge njive,« se spominja Peter Miklič.
Petrov oče Franci, doma iz Prlekije, se je izšolal za gradbenika in v Mariboru, kjer je tudi delal, spoznal »lepo dekle iz Tržiča, našo mamo, ki je tam obiskovala trgovsko šolo«. Poročila sta se leta 1949, družinsko hišo so zgradili za Virjem v Tržiču. Peter ima starejši sestri Judito in Damjano. »Moja mami Damjana je bila rojena trgovka. Zaradi nje je bila marsikatera Tržičanka v osemdesetih letih že modno oblečena, saj je Mercatorjevo trgovino na Trgu svobode, kjer je bila poslovodkinja, zastavila kot butik in je Tržičankam dobavljala modne kose iz Ljubljane.«
Franci pa je gradil Tržič, bil je tudi direktor komunale in stanovanjskega sklada. »Tako je oče, čeprav je v srcu vedno nosil tudi Prlekijo, postal pravi Tržičan. Bil je tudi med ustanovitelji mednarodne razstave mineralov in fosilov v Tržiču leta 1973 in med pobudniki sodelovanja s pobratenim mestom Sainte Marie aux Mines. Zato sem zelo ponosen, da tudi sam zadnjih deset let nadaljujem to njegovo zapuščino kot direktor Minfosa, ki po 49 letih še vedno ostaja priznana mednarodna razstava, ena redkih v Tržiču,« je dejal Peter Miklič, tudi predsednik Turističnega društva Plac.
Čeprav je zaključil študij sociologije, je kot študent in tudi kasneje delal v gradbeništvu, zgled je imel v družini. Tudi po srednješolski izobrazbi je gradbeni tehnik. Poročen je z Manco, univ. dipl. novinarko, po rodu iz Radovljice. V času študija in prva leta profesionalne kariere sta živela v Ljubljani. Imata dva sinova; Samo zaključuje pravo, Metod je v drugi polovici študija politologije. »Tudi na splošno sta 'fajn' fanta, kar je najvažnejše.« Ko sta se Petrova oče in mami starala, so se odločili, da družinsko hišo v Tržiču obnovijo in se preselijo nazaj v Tržič. »Za to je bilo treba kar nekaj odrekanja in garanja, vendar se je izplačalo in tako je tudi žena Manca postala Tržičanka.« V tem obdobju je Peter Miklič kot strokovnjak za kadrovski menedžment in državne in lokalne zadeve začel delati v tujini kot pogodbenik za različna tuja podjetja.
Formalne šole za župane ni
»Verjetno pa so dobra šola izkušnje, pridobljene skozi življenje. Tako skozi izobraževanje kot tudi delo in profesionalno kariero. In ravno skozi profesionalno kariero sem se naučil pogovarjati se in sodelovati tako z obrtniki, zidarji ... na eni strani kot uradniki in ministri na drugi. S starimi in mladimi. Z revnimi in bogatimi. Kot rokometni trener tudi z 'mulci', ki sem jih treniral. Spoznal sem tako zasebni kot javni sektor. Vsak ima svoje zakonitosti in svoje muhe. Verjetno biti dober župan pomeni razumeti vse te plasti življenja in spoštovati vse sloje ljudi. In se vseskozi truditi za javno dobro. Čas pa presodi, kako uspešen si bil.« Župansko funkcijo bo opravljal poklicno, ekipe ožjih sodelavcev še ni razkril. Potekajo pogovori z drugimi svetniškimi skupinami, konstitutivna seja občinskega sveta bo 8. decembra, simbolni prenos oblasti 10. decembra na slavnostni akademiji ob občinskem prazniku. »Naj se tisti projekti, ki so bili že prej dogovorjeni (prizidek k ZD Tržič, prizidek šole in vrtca ter športni park v Križah ...), čim prej začnejo.« Ima vizijo umestitve nove knjižnice, oživitve mestnega jedra, kompleksa BPT, za katerega mu je žal, da ga ni kupila občina, ko je imela to pravico. Nujno se je po njegovem treba lotiti ureditve vstopov na tržiške planine ... »Občinska uprava mora biti odprta za pobude, želje. Že participativni proračun, ki ga zagovarjamo, je naravnan v to smer,« je še dejal Peter Miklič, ki je volivce nagovoril tudi s »sproščeno in pošteno«.