Stopila sta v pravljico

Devetnajsti november 2022 je datum, ki si ga bosta Katarina in Žan Gavrilovič zapomnila za vedno. Poročni dan ni bil poseben le zaradi poroke same, temveč tudi zaradi prelomnosti trenutka. »'Čista' sva že skoraj dve leti in to je največji uspeh, ki sva ga dosegla.«

Njuna pravljica, ki ni bila vedno samo srečna, se je začela pisati že, ko sta bila še osnovnošolca. »Spoznala sva se v Gorenji vasi na veselici, v devetem razredu. Takrat sva že kadila marihuano, pri 16. letih sva poskusila trdo drogo, občutki so bili super, lahko dostopno je bilo, želela sva si več in več omamljanja …« pove Katarina

»Nisva imela omejitev, do katere ure morava biti doma … Starši so imeli svoje probleme, mami je vedela, da imam fanta, pustila mi je, da sem ves konec tedna pri njem, prepričana je bila, da je vse v redu, midva pa sva se ob koncih tedna 'zadela'. Ko sem prišla domov, sem bila že zadosti prisebna, da ni ničesar opazila.«

Konec tretjega letnika je Katarina zanosila. »Takrat sva z drogami za eno leto prekinila,« pove Žan. »To je bil za naju velik uspeh.« Tri mesece po Anejevem rojstvu so prihod sinčka proslavili. »Dobili smo se s prijatelji in takrat je vse začelo iti navzdol.« Ena od prijateljic se je predozirala, bila klinično mrtva, potem je šlo vse samo globlje – in postalo huje, kot je bilo kdajkoli prej.

Katarina je trpela za poporodno depresijo. »Če sem se malo 'zadela', je bilo bolje, jemala sem tudi antidepresive, potem sva sprevidela, da stvari uhajajo izpod nadzora.«

Selitev v Idrijo

»Ko je bila Katarina noseča, sva živela pri moji mami v Žireh, kmalu po rojstvu Aneja sva sprevidela, da to ne bo šlo, nismo dobro funkcionirali, prve prijave na Center za socialno delo (CSD) so se tako začele že v Žireh, nekaj je bilo tudi anonimnih, enkrat je prišla policija, drugič CSD, stvari so definitivno uhajale iz rok.«

Eno zadnjih upanj, da si uredijo življenje, je bila selitev v Idrijo. »A bilo je še slabše,« se spominja Katarina. »Anej je bil star leto in pol, nihče se ni vtikal v naše življenje, ves čas sva uživala GHB, ki ti daje samozavest, komunikativnost. Ko so prišli s CSD, niso niti opazili, da sva 'zadeta'. In ravno to je največji problem – večina misli, da je zadrogiran človek le tisti, ki leži na tleh napol mrtev, a ni tako: midva sva bila ves čas v nekem vmesnem stanju, iz dneva v dan, telo se drog navadi, lahko popolnoma normalno funkcioniraš.«

Nekega dne si je Katarina rekla, da ima dovolj, da nekdo mora poskrbeti za Aneja, da je zanj to najboljše. Uspela je razmišljati razsodno in vedela je, da je tisti trenutek najbolje zanj, da se za nekaj časa ločita. Takrat je šel v hišo zavetja Palčica, tam je bil tri tedne, Katarina se je vključila v Center za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog v Ljubljani, šla skozi detoksikacijo. »Po treh tednih Palčice je Anej šel v rejniško družino, ki se ji neizmerno zahvaljujem, saj so ga vozili do mene, da sem ga lahko videla.« Skupno sta bila Katarina in Anej ločena dva meseca.

Žan doda, da se mu je takrat podrl svet, »Ob meni ni bilo Katarine, najbolj boleče pa je bilo zavedanje, da je tvoj otrok nekje drugje. Čeprav veš, da je to zanj najbolje, še zdaleč nisi sprijaznjen s tem.«

Sopotnica

Društvo Projekt Človek je nevladna, humanitarna in neprofitna organizacija, ki izvaja programe za samopomoč, terapijo in socialno rehabilitacijo oseb z različnimi oblikami zasvojenosti. Ena od njihovih enot je tudi v Sopotnici. Gre za edini program v Sloveniji, v katerem je pri odvajanju od drog lahko zraven tudi otrok. Žan poudarja, da je iskreno ponosen in vesel, da mu je bila dana možnost, da sta se s Katarino znašla na terapiji v Sopotnici. »Šele ko sva prišla sem in se vključila v terapijo, sva začela spet odraščati, odkrivati adute, stvari, ki jih rada počneva, naju veselijo ... Z drogami ubiješ vse, veselje, čustva, vse, s čimer se moraš v odraščanju in tudi kasneje v življenju spoprijemati,« povesta.

V terapevtsko skupnost za zasvojene starše in njihove otroke se je Katarina vključila januarja 2021, čez en mesec se ji je pridružil sin Anej, čez dva meseca še partner Žan. »Ogromno sva delala na sebi, terapija pomaga k temu, da si zastaviš cilje po individualnih načrtih, vmes so bili vzponi in padci, a zdaj sva tu, kot sva.« Od maja letos, ko se jima je rodila hčerka Rina, so v programu v Sopotnici zares sami lepi trenutki. »Zelo sva napredovala, prišla sva do točke, ko CSD ne prihaja več. S terapevti smo v prijateljskem odnosu, ko sva ponotranjila to, da hočeva sodelovati, doumela, da nama želijo samo dobro, potem je vse super steklo. Dokler tega ne vidiš, se ti zdijo največji sovražniki, ko sprejmeš in začneš sodelovati, je to čisto nekaj drugega.«

Poroka

»Za vse, ki smo del njune poti, osebnostne rasti, je bila novica, da se bosta poročila, kot božajoča pomladna sapica, ki oznanja novo rojstvo, s posebno toplino pa sta nas ovila, ko sta izrazila željo, da to naredita v krogu ljudi, s katerimi sta preživela zadnji dve leti in jih čutita blizu. Bližina, ki se nas je dotaknila, je nekaj najlepšega, s čimer je naše skupno delo nagrajeno,« so zapisali v Sopotnici, kjer je trenutni dom Katarine, Žana, Aneja in Rine.

»Sva prvi par, ki jima je tu uspelo, čeprav so na začetku malce dvomili o najinem uspehu. Za povrh sva še domačina (prihajata iz Gorenje vasi in Žirov, op. p.), tako da so si sprva mislili: to bo 'karambol'.« Pa ni bil. Katarina in Žan sta dobro šla skozi terapijo in ideja o poroki se je pojavila lani poleti, tako ... malo za šalo. »Povprašala sva vodjo programa Andrejko, ali se je tu že kdaj kdo poročil. Je rekla: 'Okej, pa se dajta vidva ...'« Po tej ideji je Katarinina še drugič zanosila, a želja po poroki ni usahnila. »Oktobra letos sva poklicala na upravno enoto in določili smo datum: 19. november 2022,« pravita.

»Poročni dan je bil prečudovit. Vsak posameznik, ki je sodeloval pri tej poroki, se je maksimalno potrudil. Predvsem so bili prisotni najini souporabniki, nekaj svojcev, najbolj pa delavci in najini terapevti. Ko sva prišla z upravne enote, sva stopila v pravljico,« se spominjata poročnega dne. Ponosna sta, da sta bili priči njuni terapevtki Janja Berčič in Andrejka Flajs Rupnik. »Z njima smo zgradili odnos, kakršnega prej nikoli v življenju nisva imela, z vsemi delavci tu smo v zelo dobrih odnosih.«

Po poroki na upravni enoti v Škofji Loki so obred še enkrat ponovili v Sopotnici. Na pogostitev, ki so jo pripravili uporabniki, je prišlo več kot osemdeset ljudi. Uporabniki so okrasili prostore, pripravili hrano, ozvočenje …, vsega je bilo na pretek.

Le alkohola ne

»Sva pa opazila, da so bili povabljenci malce bolj zadržani kot po navadi. Običajno se taki dogodki začnejo s kozarčkom aperitiva,« se nasmehneta. »Videla sva, da je bilo marsikomu čudno, ampak je bil vsak posebej ponosen na to, da ni pil … Srečna sva, da je bilo tako: da ni bilo alkohola, da nismo bili omamljeni. In na to smo lahko ponosni prav vsi.«

Česa sta se naučila iz zgodbe, za katero lahko rečemo, da ima srečen konec? »Vsem mladim polagava na srce, naj si iščejo hobije, naj najdejo svoje adute, naj ne iščejo zabave v drogi. Ta prinese veliko več slabega, kot je videti na prvi pogled. Veliko več pomenijo mali uspehi v dnevu, kot da se 'zadeneš' in imaš mačka. Mali uspehi, ki jih označiš kot trezen, so tisti najlepši in na koncu največ pomenijo.«