18. Liffe - Film je en sam in tega moramo imeti radi

Letos je Ljubljanski mednarodni filmski festival dočakal leta, ki pomenijo polnoletnost in opravil zrelostni izpit, sedaj, teden dni po koncu festivala lahko to zveseljem potrdimo. Morda so se organizatorji in novi direktor festivala Simon Popek prav zato odločili, da festival pospremijo še v štajersko prestolnico. Kranj je bližje Ljubljani, morda drugo leto.

Liffe je v sedemnajstih letih prehodil klasično pot od otroštva in adolescence do zrelosti. Zrelost se kaže v tem, da je festival postal prepoznaven in vsako leto vse bolj raznovrsten. »Film je en sam in tega moramo imeti radi; ne delim ga na komercialni in umetniški, temveč kvečjemu na dober in slab,« je med drugim dejal Simon Popek, ki je zamenjal dosedanjo direktorico festivala Jelko Strgel. Festival je obdržal že vajene kategorije Perspektive, Predpremiere, Ekstravaganca, Proti vetru, Fokus, Retrospektiva in Posvečeno. Novost je bila sekcija Kralji in kraljice, dela prepoznavnih in nagrajevanih mojstrov sodobnega filma; nova je bila Panorama svetovnega filma, festivalski favoriti s petih celin.

Pred vsemi je izstopal Fokus, ki je po tradiciji vpogled v aktualne nacionalne kinematografije. Letošnji festival nam je postregel z nekaj svežimi ameriškimi filmi, ki so dejansko neodvisni.

Zmagoviti pohod Romunov

Favoriti festivala so romunski filmi, od katerih je svoj pohod po festivalih Evrope začel predvsem pretresljivi film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva. Iz Cannesa je odnesel Zlato palmo (prva Zlata palma v Cannesu za romunski film) in nagrado Fipresci.

Filmska zgodba nam slika dramo o vsakdanjih ponižanjih, ki jih običajni ljudje v boju za preživetje doživljajo v družbi, ki jo obvladuje tajna služba. Leta 1966 je bil v Romuniji sprejet zakon o prepovedi splava. Učinek je bil takojšen, do leta 1970 so se rodile štiri velike generacije otrok. Število učencev v razredih je naraslo od 28 na 36. Ženske so se začele zatekati k ilegalnim abortusom. Do padca komunističnega režima je zaradi ilegalnih splavov umrlo 500 tisoč žensk. Film govori o Gabiti in Otilii, ki sta študentki v Bukarešti in si delita sobo. Gabita zanosi. Dekleti se dogovorita za srečanje z gospodom Bebejem, ki naj bi v cenenem hotelu opravil splav. Gospod Bebe zahteva plačilo v naravi. Poleg obupanega posameznika, film govori o najnižjih strasteh tistih, ki si postrežejo s človekovo dostojanstvenostjo in ga ponižajo do črnega brezupa. Cristian Mungiu je povedal, da je v takem kontekstu splav izgubil vsakršno moralno konotacijo; razumljen je bil bolj kot dejanje upora in odpora proti režimu. Gre pri novem romunskem filmu res za novi val, kakor ga imenujejo številni filmski poročevalci ali »zgolj« za nadarjeno generacijo mladih režiserjev, ki so vzniknili ob približno istem času? Se sprašuje Simon Popek. Uspeh novega romunskega filma ima tudi tragični plati. Prva je bila dobesedno prelita s krvjo. Cristian Nemescu, eden najbolj nadarjenih mladih režiserjev, je v avtomobilski nesreči med montažo filma Sanje o Kaliforniji, umrl. Druga je očitna posledica tranzicije: število delujočih kinematografov v Romuniji se je v zadnjih desetih letih dramatično zmanjšalo za nekaj sto, tako da danes po vseh državi deluje le še dobrih šestdeset dvoran. Kar je Cristiana Mungiuja nagnalo na distribucijsko turnejo po manjših mestih, kjer s svojim potujočim kinom, kakršnih se spomnimo iz starih italijanskih filmov, gledalcem predstavlja svojega canskega zmagovalca.

Skoraj brez srečnih koncev in filmi katastrofe

Z uvodnim filmom Darjeeling ekspres, režiser Wes Anderson, smo drveli skozi mračno novembrsko noč po slikoviti indijski pokrajini. Vzporednice z legendarnimi brati Marx se same ponujajo. Film, ki ni v ničemer napovedoval programske sheme festivala. »No, happy endings on this Festival,« se je slišalo, ko smo zapuščali projekcijo filma Beg v Brighton, čeprav se film konča, vsaj za eno protagonistko, kar srečno. Srhljivka iz londonskega podzemlja, posneta na resničnih krajih in v tradiciji britanskega realizma, režiser Paul Andrew Williams. Tudi argentinski film XXY, ki ga podpisujejo še Španci in Francozi, izzveni v prozaičnost vsakdana. Optimističen je le v trenutku, ko sporoči, da se dani realnosti nima smisla upirati in bežati pred samim sabo. Filmska zgodba je senzibilna pripoved o dvospolnosti in bojazni pred drugačnostjo. S kitajskim filmom Mirno življenje, dobitnikom beneškega zlatega leva, se vtrenutku konča iluzija, ko človek pomisli, da bo vse še dobro in lepo. Mirno življenje stoično pokaže, da ne bo nikdar več ne dobro ne lepo, ker vse dobro in lepo sproti uničujemo. Prizorišče filma je staro mesto Fengije, ki je bilo uničeno zaradi gradnje največjega jezu na svetu, Jezu treh sotesk. Vse je poplavljeno, hiše se rušijo, ljudje se izesljujejo. “Filmi letošnjega Liffa popisujejo svet, ki flirta skatastrofo,“ pravi Marcel Štefančič. Popisujejo in prikazujejo svet, vkaterem se ubija, da bi se živelo, kot denimo v filmu Past, srbskega režiserja Srdjana Goluboića. Mladen, Marija in njun sin Nemanja živijo mirno, skromno in vsakdanje, dokler Nemanja resno ne zboli. Družina poskuša zbrati denar za zdravjenje vNemčiji. Po neuspešnih poskusih pri sorodnikih in državi, obupana mati objavi oglas, da išče dobrotnika, ki naj bi jim pomagal. Ta se oglasi, vendar zahteva od otrokovega očeta, da nekoga ubije. Beograd po Miloševiču, psihološka drama o moralni in eksistencionalni puščavi. Filmi govorijo o vsakdanjem boju za preživetje, o sanjarjenju, da se da iz tega sveta pobegniti nekam, kjer je vse drugače. O tem sanja mehiški trgovec zrabljenimi avtomobilskimi deli, vfilmu, ki ga je podpisal Aaron Fernandez, Rabljeni deli. S svojimi sanjami Jaimej okuži štirinajstletnega nečaka Ivana. Sanje so na drugi strani meje, vZDA. Ivana stric prepriča, da bosta le tako lahko zbrala potreben denar, da bo Ivan vlamljal vavtomobile in kradel dele. Pomaga mu nekaj mlajši prijatelj Efrain. Zgodba, ki pusti grenak priokus in kjer se zdi, da je kapitalizem tisti, ki dovoljuje, da otroci postanejo kriminalci, namesto, da bi izživeli svoje otroštvo in svoje sanje, ki so vselej drugačne od vsiljevanih sanj odraslih.

Neodvisno in ameriško

Države neodvisnosti (States of Independence) sta ga podnaslovila Simon Popek in britanski kritik in kurator Neil Young.

Pogosto ameriški filmi, ki nosijo oznako neodvisni, niso to, za kar se izdajajo, Young. Financirajo jih posebni oddelki velikih studiov, ki za trženje tako imenovanih “neodvisnih“ filmov porabijo 10 milijonov dolarjev. Vnjih igrajo zelo znani igralci, ki so tam kot vizitka za ambiciozne pisce scenarijev in režiserje, ki si želijo donosne hollywoodske kariere. Tudi Sundance Roberta Redforda postaja vse bolj korporacijski. Vse bolj pa se pojavlja množica festivalov in prireditev, ki dejansko ne računa na komercialni trik, ampak bolj na svežino in zvestobo gledalcev, privržencev drugačnega in neponarejenega. Bistvo neodvisnega filma je svoboda ustvarjanja. Ampak o kakšni svobodi natančno je govora? Na podobna vprašanja je skušal dati odgovor Adrian Martin mednarodno prepoznaven filmski kritik na predavanju Neodvisnost filma skozi zgodovino. Tega vprašanja se je vletošnji jesenski filmski šoli lotil Ekran.

Ljubezen je bolezen

Je naslov animiranega filma, diplomskim delom mlade animatorke Špele Čadež. Za kratki lutkovno animirani film Liebeskrank (Lovesick) ali Ljubezen je bolezen, ki je nastal vprodukciji Akademije za medijske umetnosti vKölnu, je Špela Čadež na Animadridu, največjem festivalu animiranega filma vEvropi, prejela nagrado za najboljši film vkategoriji študentskih del. Nekaj dni zatem pa je prejela še eno nagrado na mednarodnem festivalu animacije, Balkanmania, nagrado filmskih kritikov združenja Fipresci. Film si je bilo moč ogledati na letošnjem Liffu. Upajmo, da ga bo lahko videlo tudi občinstvo, ki ga je na festivalu spregledalo.

Na letošnjem festivalu je bilo prikazanih 108 filmov.V Ljubljani je bilo 279 projekcij in vMariboru 29. Festival je obiskalo 47 gostov, filmskih ustvarjalcev iz vseh sodelujočih držav. Prodanih je bilo 49.000 vstopnic.

Nagrado Vodomec je za režijo prejel nemški film Okna vponedeljek režiser Urlich Kohler. Nagrado občinstva, Zlati kolut je prejel film Povratne steklenice, režiserja, ki smo ga pred leti, prav tako na Liffu srečali ob filmu Kolja, Jan Sverak. Vsi nagrajeni filmi, vsaj tako obljublja direktor festivala, bodo na rednem sporedu slovenskih kinematografov.