Avtocestne deteljice

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / petek, 22. maj 2009 / 06:00

Nanos oz. Pleša (1262 m) - Kraška planota, s čudovitim razgledom, pod katero se vidijo avtocestne deteljice, izvozi in uvozi na prometni križ Slovenije. Planota, kjer vedno piha. Primorska trdnjava.

Primorska trdnjava, ki jo bomo danes obiskali, je znana po lepem razgledu in burji, ki v tistih krajih piha zelo, zelo močno. Nanos lahko opazujemo, ko se peljemo proti Kopru. Strme prepadne skale, kakor da se podirajo naravnost na Razdrto, vam s ceste ne dajo slutiti, da med njimi poteka povsem prijetna, sicer občasno zelo strma in delno prepadna pot. Nanos je najbolje obiskati pomladi ali pa jeseni. Poleti je v teh skalah peklensko vroče, edino če ste na vrhu že pred sončnim vzhodom.

Izhodišče vzpona je Razdrto. Najbolje je, da avtocesto Ljubljana–Koper zapustite v Razdrtem. Zapeljete se skozi Razdrto, kjer že opazite smerokaz. Peljete mimo cerkve sv. Trojice in na desni strani vidite urejeno parkirišče. Nekaj metrov greste po makadamski cesti, s katere zavije kolovoz preko travnika. Prepadne skale Nanosa oz. njegovega vrha, imenovanega Pleša, so tik nad nami. Pot nas na koncu travnika pripelje v bukov in borov gozd, kjer se pridruži širšemu kolovozu. Malenkost višje bomo na razcepu; naravnost gre položna pot, precej daljša, ki gre mimo cerkvice sv. Hieronima, desno pa se odcepi strma pot, ki od planinca zahteva tudi nekaj plezanja. Zavarovana pot je, vsaj zame, bistveno lepša, zato se bomo po njej odpravili proti vrhu.

V začetku se pot položno vzpenja, ko pa se dotakne pobočij Nanosa, se postavi pokonci. Pot postane vse bolj kamnita in strma. Hitro pridobivamo na višini, gozd se redči. Redka drevesa nam nudijo prve razglede. Ko izstopimo iz gozda, smo pot skalami Pleše. Položna stezica poteka proti vzhodu, občasno se moramo izogniti kakšni skali. Tako bomo prišli do tistega najbolj zahtevnega mesta na celotni poti. Obidemo skalo po ozki skalni polički. Mesto je prepadno, a dobro varovano. Naslednji višinski metri so tisto, zaradi česar je tako lepo hoditi in plezati po gorah; ravno prav strma pot, ki zahteva uporabo rok, na ključnih mestih pa so varovala, klini in jeklenice. Plezanje je v užitek, ki pa se prehitro konča, saj se znajdemo na strmem travniku pod Plešo.

Kljub opozorilu na tabli, da naj ne hodimo po ozki stezici, ker pod njo teče električni kabel, gre velika večina ljudi, kar tam. Priznam, tudi jaz sem šla. Sicer pa markirana pot zavije rahlo desno. V vsakem primeru je potrebno strm travnik prehoditi. Antene na oddajniku so vse bližje. Če se boste držali markirane poti in če bo vreme jasno, boste imeli čudovit razgled na Kamniško-Savinjske Alpe.

Nadaljujete mimo oddajnika do razgledišča. V pravem pomenu besede. Pogled nam nese od notranjskih Javornikov, do Snežnika, Vremščice, Slavnika, Čavna, Golaka; vidi se hrvaški Gorski Kotar; v ozadju se bleščijo prelepi Julijci, v Italiji vidimo Karnijske Alpe in Zahodne Julijce. Srce parajoč pa je pogled navzdol, kajti pod nami je avtocestni križ s številnimi deteljicami; brutalen poseg v naravo, zato, da se lahko čim hitreje pripeljemo iz enega konca Slovenije na drugega.

Z vrha Pleše se spustimo do Vojkove koče na Nanosu, koče, ki v dneh, ko brije burja, nudi toplo in varno zavetje. Koča, ki so jo odprli leta 1949, je poimenovana po narodnem heroju Janku Premrlu-Vojku (1920-1943), ki je bil rojen v Podnanosu; pred kočo tudi stoji njegov doprsni kip.

Če se boste vrnili po poti vzpona, hodite previdno, saj vas bo občasno kar neslo na nos. Lahko pa se odločite za daljšo pot, tisto ta položno, in si ogledate še cerkev sv. Hieronima, ki je od Vojkove koče oddaljena 30 minut, datira pa v 14. stoletje. Na koncu pa le še namig: bodite zgodnji, da ne boste preklinjali potu, ki vam bo kapljal s čela; na Nanosu vam bo namreč kapljalo na nos.

Nadmorska višina: 1262 m

Višinska razlika: 640 m

Trajanje: 4 ure

Zahtevnost: 4 zvezdice