Iz nemške vojske v domače gozdove, 24. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / / 16:34

Niti za hip me pri načrtu ni ovirala misel na tisto, kar sem nemški državi in firerju »prisegel« v tisti naučeni in v prisili zdeklamirani »Ich schwere beim Gott …« Ta prisega me v srcu in vesti ni nikoli vezala in vem, da je bila tudi proti božji volji. Čas je mineval tako hitro in vsak dan smo morali pričakovati odhod na »Ostfront«. Že smo prejeli vso opremo. Vse je bilo čisto novo in veliko je bilo vsega. Dva polna nahrbtnika, pa še obleka in obutev, ki smo ju imeli na sebi. Kar nehote sem se ob tem spomnil, kako opremljen sem se na bojišče odpravljal v stari Jugoslaviji … Pa so to za Jugoslavijo bili šele prvi dnevi vojne, Nemčija pa se bojuje že več ko štiri leta! Končno sem dočakal tisto nedeljo, ko mi je četni dežurni po kosilu sporočil, da imam obisk. Dobro sem vedel, kdo je, in v tekmi s časom mi je moreča skrb odlegla. Že takoj pa je vstala nova, težja skrb v zavesti, da stojim pred najbolj tveganimi koraki svojega življenja. Brž sem šel k vhodu in tam našel polbrata Joža in njegovega bratranca Janeza. Veselo snidenje je spremljal neprikrit strah. Šel sem z njima, da se še o vseh podrobnostih pogovorimo. Sred zorečega žita je vodila naša pot. Med razgovorom smo dospeli do ograje, na kateri so bila na kratkih razdaljah napisana opozorila, da je onkraj plota rezervat zavarovane divjadi in je zato vstop strogo prepovedan. (Kaj je v resnici skrival tisti gozdič, nisem nikoli zvedel.) Mi pa smo presodili, da bomo prav v tem gozdiču najbolj varni in smo zato brez oklevanja preplezali tisto ograjo. V prijazni gošči smo na travi skupno pomalicali in se dogovorili, da me bosta onadva prav na tem mestu počakala. Moral sem namreč še v kasarno po svoje stvari. Kmalu sem se vrnil s polnim velikim nahrbtnikom. Pa obiskovalcev nisem našel tam. Spreletel me je strah ob misli, da se je že zgodilo nekaj nepredvidenega … Malo sem počakal, potem pregledal bližnjo okolico in končno celo Joža in Janeza glasno poklical. Pa sem namesto teh priklical nekakšnega »jagra«, oboroženega s puško, na vrvici pa je vodil močnega volčjaka. Razgovor med nama je bil prav kratek. Da sem na prepovedanem področju, da so moja opravičila neumestna in da me bo peljal v kasarno … Zaman sem zatrjeval, da to ni res, da nič takega nisem delal. »No, se boš že spomnil. Nam se ne mudi. Imamo pa tudi pomagala, da te spomnimo vsega tega,« je komandir končal in me kratko odslovil. Resnično zaskrbljen sem se vrnil v sobo in čakal. Pa ne dolgo. Čez dan ali dva me je komandir spet poklical. Tokrat je začel drugače. Kar brž sva ugotovila, da tista obtožba ni zame, pač pa za Franca Kunčiča nekje iz Štajerske, ki pa je odšel s četo in je tedaj bil že daleč, nekje v Franciji. Menda tiste tožbe sploh niso pošiljali za njim … Mene tudi niso poslali za drugimi. Ostal sem v Landecku in se pridružil ranjenim okrevajočim vojakom v »Genesungskompanie«. Prav lepo smo se razumeli in le škoda, da to ni trajalo dalje časa. Kmalu je dospela nova skupina rekrutov, večidel spet Slovencev. Brž so začeli intenzivne vaje. Jaz pa sem ostal med starimi, okrevajočimi. Brez dela, ne pa tudi brez jela. Saj sem vsaj kdaj stopil v vrsto za hrano tudi z novimi rekruti. Nekega dne pa je vendar temu bilo konec. Špis, ki je opazoval delo z rekruti, je potem srečal mene. Kar ostrmel je, kaj počnem tam. Da sem pri okrevajočih, da kdaj pomagam v kuhinji, v skladišču in še kaj, sem mu pripovedoval. Zadovoljil ga nisem. Z mesta me je napodil k rekrutom. Starešinam je še posebej naročil, naj poskrbijo, da bom nadomestil dotedanjo »zabušancijo«. Seveda sem šel, vendar smo se s starešinami že od prej dobro poznali in nič nisem občutil kakega strožjega režima. Težja pa je bila zavest, da sem znova vključen v izobraževalni proces, ki po največ treh mesecih konča v »Marškompanie« …

Dobrodošla napaka

Vrste vojakov na bojiščih tretjega rajha so se neizprosno redčile in vrzeli je bilo treba nekako zapolniti. Pri tem pa je bilo z vsakim dnem težje vprašanje, kje vzeti manjkajoče ljudi … »Niti za trenutek ne bom premišljeval …« je »Karavanken botte« tedaj objavil firerjevo odločitev, da na bojišče pošlje tudi sposobne moške iz zasedenih ozemelj. Med množico teh sem se nenadoma znašel tudi jaz. Po resnično hitrem postopku so nas pripravljali za hrano topovom.