Po sto letih za naslednjih sto

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 4. julij 2014 / 16:43

V okviru prireditev ob letošnjem Kovaškem šmarnu bodo danes, v petek, 4. julija, ob 18. uri v Kovaškem muzeju v Kropi predstavili restavriran gledališki zastor iz leta 1913.

Kovaški muzej v Kropi hrani izjemen eksponat, ki je lani »dopolnil« sto let. Gre za poslikan gledališki zastor, ki je bil izdelan leta 1913 po naročilu Slovenskega katoliškega delavskega društva v Kropi za potrebe tako imenovanega ljudskega odra, ki so ga Kroparji postavili v prostorih nekdanje »gasilarne«. Društvo je v svojih vrstah združevalo pevce, godbenike in odrske igralce, ki so pripravljali tudi skupne nastope in predstave. Avtor poslikave gledališkega zastora je slikar Matej Trpin iz Ljubljane, ki se je ukvarjal predvsem s cerkvenim in portretnim slikarstvom, izdeloval pa je tudi gledališke kulise in zastore za prosvetne odre. Osred­nji del poslikave zastora predstavlja panoramo Krope in podobo resnične osebe, kovača Janeza Debelaka, ki so ga poznali po nadimku Glonca. Motiv je slikar iskal z vzpetine nad cerkvijo sv. Lenarta, od koder se razprostira lep razgled na Kropo.

»Restavriran zastor je predviden kot eksponat stalne razstave Kropa v 20. stoletju, ki jo v prihodnje načrtujemo v gornjem nadstropju Kovaškega muzeja. Večji del razstave bo namenjen prav zgodbi preteklega stoletja v Kropi, katerega sestavni del je tudi kulturno in društveno življenje. Zastor je za kraj zelo pomemben, saj je na neki način kazalnik bogatega društvenega življenja, ki se je začelo krepiti in se razvijati po uvedbi osemurnega delavnika. Zastor smo sicer hranili v muzeju, a je bil dokaj dotrajan in potreben popravila, zato smo že nekaj časa načrtovali njegovo restavriranje,« je povedala vodja Kovaškega muzeja Saša Florjančič. Restavratorski poseg na zastoru so zaupali podjetju Triptih, restavratorski atelje Bogovčič iz Ljubljane, d. o. o., ki ima svoje prostore in delav­nice v Šenčurju.

Po prvotni oceni stanja na zastoru, velikem 360 x 270 centimetrov, so v restavratorskem ateljeju takoj ugotovili, da mu bodo lahko povrnili prvotni sijaj. »Nepopravljivih poškodb sicer ni bilo, je pa zastor zahteval kar precej restavratorskega dela. V grobem bi lahko rekel, da je šlo predvsem za dva tipa po­škodb, odpadlo barvno plast in pretrganine,« je dejal Luka Bogovčič, ki je v okviru družinskega podjetja prevzel restavriranje platnenega zastora. Njegov osrednji del bogati motiv panorame Krope in je poslikan z oljnimi barvami, preostalo platno pa je pobarvano z barvami na vodni osnovi. »Kot zanimivost lahko povem, da je zastor imel šest, sedem majhnih pretrganin v obliki luknjic oziroma kvadratkov. Očitno so jih naredili igralci, da so skozi njih pred začetkom predstave lahko videli v dvorano,« nadaljuje Bogovčič, ki se ponaša z več kot osemnajstletnimi izkušnjami, večinoma v družinski restavratorski delavnici. V Triptihu največ restavrirajo lesene baročne oltarje in freske, slike na lesu in platnu, tudi mozaike. Med drugim so pred tremi leti restavrirali tudi Layerjevo Marijo Pomagaj z Brezij, freske na cerkvi na Suhi pri Škofji loki pa znameniti štiristo let star Kernov oltar v Mariborskem pokrajinskem muzeju …

Na vprašanje, kako je po fazah potekala obnova, je Luka Bogovčič povedal, da je zastor restavriral približno štiri mesece. Delo je kot običajno potekalo v več fazah. Najprej je vselej treba material najprej temeljito suho in nato še kemično očistiti, od­straniti prah, madeže in podobno. Pri tem je potrebna velika pozornost, prav tako pa gre za uporabo različnih kemičnih sestavin, ki se najbolje obnesejo in niso škodljive za blago. V drugi fazi je bilo treba s kopico drobnih postopkov sanirati pretrganine z vstavljanjem novega platna, v zaključnem delu re­stavriranja pa sledi navzven najbolj viden del retuširanje. »Oljno sliko sem tokrat retuširal v popolni retuši, del zastora, ki je izdelan z barvo na vodni osnovi, pa s črtkano tehniko oziroma kot rečejo italijani »trateggio rigatino«. Treba je ugotoviti prave odtenke barv, pri čemer redko uporabljamo posamezne barve, saj se običajno mešajo po dve, tri barve, kar v nadaljevanju med drugim tudi omogoča gradnjo barvnih odtenkov,« razlaga restavrator, ki v skladu s stroko seveda popravlja le poškodbe, kar pomeni, da ne slika novih slik. Torej če figuri na sliki manjka glava, restavrator ne bo naslikal nove. Na koncu sledi še zaščita slike z lakom.

Zastor, star sto let, je bil v letih 2013/14 renoviran in je pripravljen na naslednjih sto let. »Za nas je zastor sicer še relativno mlad, namreč zgolj sto let, kar pa ne pomeni, da se ga nismo lotili z vso previdnostjo, saj se zavedamo, da ima za Kropo veliko vrednost,« je še povedal Bogovčič, ki bo v kratkem predavanju restavriranje predstavil tudi na današnji prireditvi. Kroparski kulturniški zastor sicer ne bo več v prvotni funkciji, bo pa pomemben del stalne razstave in spomin na bogato kulturno in društveno dejavnost v Kropi.