Poroka

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 23. november 2022 / 18:23

Življenje kot krompirjeva plesen, 1. del

Marija sodi med tiste ženske, za katere rečemo, da so nevidne. Če jih ne bi bilo, bi se svet podrl, a ko so, jih ne vidimo in niti ne cenimo njihovega dela.

Marijina hčerka Tadeja je bila tista, ki je mamo »prisilila«, da mi je zaupala svojo zgodbo. »Ni prav, da mama že vse življenje molči. Preveč grdo delajo z njo!« mi je dejala.

Marija se je rodila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Že njena mama je bila bogaboječa in tudi edino hčerko – poleg petih sinov – je vzgajala v tem duhu. Kot majhna deklica si je želela, da bi se lahko po osemletki zaposlila, si prislužila nekaj denarja, s katerim bi pomagala mami, hkrati pa si kupila tudi to in ono, za kar doma ni bilo nikoli razumevanja.

»Čeprav sem bila v osmem razredu odličnjakinja, je mama trdila, da to ni nič. Da je bolj pomembno, da obvladam ročna dela, da imam pridne roke, da znam kuhati in pospravljati za brati,« se spominja Marija.

»Mama ni nikoli hodila v službo, čeprav bi lahko, saj smo imeli le eno kravo in nekaj njiv. Bolj pomembno se ji je zdelo, da moškim v družini lepo postreže. Zmeraj mi je govorila, kaj ti bo šola, ko se boš poročila in imela otroke, boš tako in tako pustila službo in se posvetila njim. Bila sem prepričana, da je tako, kot mi je govorila, edino prav. Kdo je pa že videl, da bi se mama motila? Stara sem bila dobrih 17 let, ko smo bili povabljeni na tetino poroko. Z mamo se nista najbolje razumeli, saj se je izneverila družinski tradiciji, doštudirala, se zaposlila in si šele pri 35 letih omislila moža. Ves čas sem poslušala, da je teta Boža 'pokvarjena'. Ne da bi dosti razmišljala, sem si o njej ustvarila enako mnenje. Ko sem na svatbi potem opazila, da celo kadi, sem bila čisto zgrožena. Svatom so igrali muzikanti, ki jih nisem poznala. Zaigrali so tudi Dan ljubezni, ki mi je bila zelo všeč. Brat je še mene zvabil na plesišče. Med plesom sem gledala 'muzikontarje', nekajkrat sva se s tem, ki je igral na harmoniko, ujela z očmi. Potem se mi je od daleč še večkrat nasmehnil. Bila sem čisto očarana. Ne da bi z njim spregovorila eno samo besedico, sem se že zaljubila vanj. Bi me lahko od te nenavadne zaljubljenosti odvrnilo, če bi vedela, da se je med vsakim odmorom izmuznil s kakšno žensko in z njo počel tisto, česar ne bi smel? Čez nekaj dni se je – dejal je, da slučajno – oglasil pri mojem bratu. Nekoč sta bila sošolca na lesarski šoli. Beseda je dala besedo, povabil me je v kino. Bila sem vsa blažena. Toliko, kot sem presanjarila od torka pa do nedelje, ni še nobena druga zaljubljena trapa. Njegovi obiski so postali kar redni. Tudi mama je bila presrečna, da me takšen zelo postaven fant s kmetijo sploh želi pogledati. Le brat, ki ga je dobro poznal, me je nekajkrat posvaril pred njim, a ga nisem hotela slišati. 'Hodila' sva eno leto, ko mi je predlagal, da se poročiva. To, kar sem imenovala 'hodila', ni bilo običajno niti za leto 1977. Pri nas se je oglasil vsako nedeljo popoldan, včasih me je kam peljal, včasih ne, včasih me je malo stisnil k sebi in me poljubil, včasih ne, ob šestih zvečer pa se je zmeraj opravičil, da mora oditi domov, ker ima delo v 'štali'. Brat je sicer zagodrnjal, da zelo dobro pozna njegovo 'štalo' na dveh nogah, a ga je mama zmeraj napodila iz hiše, tako je bila jezna nanj. Zaradi zaljubljenosti sem bila slepa, gluha in neumna. Nekoč mi je omenil, da bomo, ko se poročiva, zgradili nov senik. Potem nisem razmišljala o ničemer drugem kot o tem, kako bom pri tem projektu pomagala. Tudi njegova mama me je lepo sprejela. Ko sem prišla na obisk, je bil oče ravno v gozdu, tako da ga nisem spoznala. Z mamo sva šli v hlev, medtem ko je moral Gašper 'pod nujno' po nekih opravkih. Zvečer sem pomagala pospraviti po kuhinji, pometla sem po dvorišču, in ko sem končala, sem sedla za peč, da počakam Gašperja. Njegova mama je smrčala na peči, televizije niso imeli, tako da sem obsedela kar v temi. Podobna zgodba se je ponovila še večkrat: Gašper je moral 'po opravkih', jaz pa sem pomagala njegovim staršem. Poročila sva se sredi maja. Bila je zelo lepa, topla, sončna sobota. Menda lepše neveste od mene ni bilo. Z mamo sva nakvačkali belo poročno obleko, soseda, ki je bila frizerka, mi je nakodrala lase, obula sem tudi čevlje s peto, tako da sem bila malo višja, kot sem bila v resnici. Brat me je ob odhodu od doma objel in mi resno dejal: 'Če te bo prizadel, ga bom ubil.' Te besede sem mu zelo zamerila. Kako si upa grdo govoriti o prijatelju, ki bo že čez nekaj ur postal moj mož! Takšne svatbe, kot je bila najina, že dolgo ni bilo. Povabljenih je bilo več kot dvesto ljudi, dobila sva ogromno daril! Svatje so bili zelo razpoloženi, jedlo, pilo in plesalo se je še v nedeljsko jutro. Župnik je prišel kar k nam in na dvorišču, pred gasilskim domom, daroval mašo. Moja mama je najbližje povabila na kosilo, potem pa sem se s solzami v očeh preselila na možev dom. Bila sem zelo utrujena, želela sem se le naspati. Gašper me je objel in mi predlagal, naj si odpočijem, on pa bo 'za pet minut' še nekam šel. V trenutku sem zaspala. Prebudila sem se enkrat sredi noči, a ga še ni bilo ob meni. Hotela sem vstati in iti pogledat, kje je, a so deske v spalnici tako škripale, da sem raje zlezla nazaj v posteljo. Do jutra sem potem strmela v strop, glava je bila še zmeraj težka – tudi zaradi dveh kozarcev vina, ki sem ga popila. Če po pravici povem: bilo mi je ljubše, da je prespal v hiši, na kavču, vsaj tako sem mislila … Spolnih odnosov sem se bala, pa še sama nisem vedela, zakaj.«

(se nadaljuje)