Mojster Janez in njegova preša

Večina nas je z mojstrom Janezom prišla v stik na Blejskem gradu, nedavno pa smo ga srečali tudi na gradu Dvor v Preddvoru.

Janeza Rozmana z Zgoše ljudje poznajo predvsem kot mojstra Janeza, redki pa vedo, da je njegov osnovni poklic dimnikar. Kasneje je delal tudi kot metalurg v železarni, enkrat je bil celo inovator leta, saj je imel več kot sto inovacij. Bil je tudi obrtnik, ukvarjal se je s kovinsko galanterijo, ljubitelji obdobja srednjega veka pa ga poznajo po njegovih izdelkih – mošnjičkih, posebnih usnjenih torbah, ki jim pridejo prav pri kostumografiji, čeprav se je tudi v realnem življenju že izkazalo, da se njegova torbica na popotovanju še kako dobro obnese v stiku s faloti z dolgimi prsti. »Ni je namreč najlažje odpreti,« se namuzne Rozman.

V kostumu, ki smo ga vajeni, Janez Rozman oziroma mojster Janez spominja na Primoža Trubarja in tudi na znamenito osebnost nemške preteklosti Johannesa Gutenberga. Večina nas je z njim prišla v stik na Blejskem gradu, kjer gostuje s svojo tiskarno, nedavno pa smo ga srečali na gradu Dvor v Preddvoru. Povabil nas je k sebi, na Zgošo, kjer smo si lahko ogledali njegov muzej tiskarstva. Obišče ga lahko vsak, le najaviti se mora. »Da klobase prej poskrijem,« hudomušno doda mojster, čeprav ne skriva razočaranja nad tem, da v Sloveniji muzeja na to temo ne premoremo.

Zanimalo nas je, kako se je vse začelo. Da je zato kriv France Prešeren, pove Janez Rozman. Razloži: »Leta 2000 smo praznovali dvestoto obletnico njegovega rojstva. Želel sem nekaj prispevati k bogatemu kulturnemu dogajanju. Razmišljal sem o ponatisu Prešernovih Poezij …« In ko je tako razmišljal o načinu ter raziskoval, je na koncu med starimi knjigami, ki jih je zbiral, naletel na knjige o tiskarstvu in tam videl Gutenbergovo tiskarsko prešo. Porodila se mu je ideja, da bi kaj takega lahko naredil sam. S pomočjo prijatelja iz Bohinja, ki ima mizarsko delavnico in primerne stroje, je idejo začel uresničevati in jo na koncu tudi uresničil. Kot inovator se je potem predstavil na Celjskem sejmu ter za prikaz in predstavitev projekta dobil zlato medaljo. Povabili so ga tudi na svetovno razstavo inovacij v Nürnberg, kjer se je na razglasitvi rezultatov tako načakal, da je praktično že obupal, ko so napovedali: Manufaktura Mojster Janez, veliki kristalni globus mesta Nürnberg za najboljšo promocijo v smislu izobraževanja in promoviranja. Sledil je obisk Berlinske turistične borze, kamor ga je povabila Slovenska turistična organizacija. Tu je njegova inovacija oziroma rekonstrukcija Gutenbergove tiskarske preše pritegnila veliko pozornosti, tako obiskovalcev kot tujih medijev. Takrat se je občinstvu že predstavil v kostumu. Vendar si ga je najprej izposodil v fundusu RTV-ja, pripoveduje, kar pa je bilo na koncu zelo drago. Za tisto ceno, se spet pošali, bi si lahko sam sešil tri – in to je tudi storil.

Že Celje je bilo zanj neke vrste odskočna deska, Berlin pa sploh.

Mojster Janez je svoje prostore dobil tudi na Blejskem gradu, kjer pa sedaj lahko srečate njegovega pomočnika Uroša Resnika. Kako pa je prišlo do sodelovanja z gradom Dvor, nas je še zanimalo. Najprej so ga iz Narodnega muzeja v Ljubljani prosili, ali bi lahko v sklopu razstave o knjigi postavil tiskarno, razloži. Tako je prišel v stik tudi s Tanjo Šubelj, t. i. grofico.

Ko je na Dvoru prvič videl prostore, se mu ni zdelo mogoče, da bi jih lahko uredili v tako kratkem času, a jim je uspelo. So ločeni od samega gradu, zraven sodi še vinska klet. Obiskovalci tiskarne se lahko seznanijo z zgodovino tiskarstva, a žal, nadaljuje Rozman, se ne more klonirati in išče človeka, ki bi lahko njegovo delo prevzel in nadaljeval. Seveda pa vsakega kandidata za delo najprej zanima, kakšna bo plača. A tega ne moreš početi samo zaradi zaslužka, meni mojster Janez.