Cekini v Vrtačah, 2. del

Ko so Toneta z vozom in konji peljali k pogrebu, so se pogrebci ustavili pri Tonetovem križu in malo pomolili za njegovo dušo.

Po Tonetovi smrti je v Vrtačah gospodaril nekdanji hlapec Matevž. Poljanci so na god svete Ane vedno romali v Tunjice. Pot jih je vodila ravno skozi Vrtače. Ob križu so se vedno ustavljali in gledali vrh križa, kdaj se bo pozlatil, pa nikoli niso doživeli, da bi se napisano uresničilo.

Od Tonetove smrti je minilo že deset let ali pa še več, ko je v bližini križa pasel krave mlad, bister pastir, ki je služil novemu gospodarju. Prebral je napis in si ogledoval trpečega na križu. Nenadoma se mu utrne misel, da je bogati kmet morda zakopal svoj denar tam, do koder seže senca križa, ob zapisanem dnevu in uri. Ker je bilo ravno proti koncu julija, tega mesta ne bi mogel kaj dosti zgrešiti. S svojo pastirsko palico je začel brskati po zemlji in kmalu ugotovil, da je v zemlji nekaj trdega. Ponoči je z orodjem izkopal lonec z goldinarji in ga skril v seno v svislih. Zavedal se je, da je nenadoma postal bogat. O tem ni nikomur črhnil niti besedice. Nekaj tednov je čuval svojo skrivnost, nato pa je nekega večera gospodarju dal odpoved.

V culo je skril zlatnike in srebrnike, lonec je razbil, črepinje pa vrgel v grmovje. Odšel je proti Karavankam, v kraje, kjer je bil doma. Čez nekaj časa je v sosednji vasi kupil zapuščeno kmetijo, se oženil in s svojo družino dolgo živel. Svojim otrokom je šele na smrtni postelji, malo pred tem, ko se mu je življenje izteklo, povedal zgodbo svojega življenja.