Veliki jesen propada

V dvorani Korotan na Jezerskem so pripravili srečanje z namenom iskanja skupnih rešitev za propadanje dreves velikega jesena.

Jezersko – Srečanje je organizirala Občina Jezersko v sodelovanju z Razvojno agencijo Sora, Gozdarskim inštitutom Slovenije in območnima enotama (OE) Kranj Zavoda za gozdove ter Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Izumiranje dreves velikega jesena v zadnjih letih na Jezerskem drastično napreduje. Mejice med travniki so pri njih sestavljene pretežno iz omenjenih dreves in predstavljajo pomembno prepoznavnost zaščitene krajine Jezerskega.

Dr. Barbara Piškur iz Gozdarskega inštituta Slovenije je prisotnim predstavila razlog propadanja dreves velikega jesena, to je bolezen jesenov ožig, njenega povzročitelja, zgodovino in splošno stanje v Sloveniji in Evropski uniji ter perspektivo velikega jesena in možne alternative sadnje drugih vrst dreves. Znotraj tega se je osredotočila na razmišljanja dr. Aleksandra Marinška, kaj bi lahko nadomestilo veliki jesen na Jezerskem, pri čemer se ji pri izboru drevesne vrste še posebno pomembno zdi upoštevanje tveganja, ki ga prinašajo podnebne spremembe, in tudi upoštevanje biodiverzitete. »Smiselno je, da se ohranjajo tiste grmovne in drevesne vrste, ki že rastejo v teh mejicah, in se jim doda še kakšna. Uporaba drevesnih vrst iz okolice se priporoča tudi, ker so prilagojene na razmere. Eno izmed pomembnejših izhodišč je, da sadimo večji izbor drevesnih vrst skupaj, saj je ta mehansko in biološko odpornejši proti različnim motnjam.« Omenila pa je še novo grožnjo, jesenov krasnik, ki ga sicer v Sloveniji in okoliških državah za zdaj še niso zaznali.

Prisoten je bil tudi Ivan Srečnik z Zavoda za gozdove Slovenije, OE Kranj, o pomenu prepoznavnosti zaščitene krajine Jezerskega pa je spregovorila Nataša Koruza z Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Kranj, ki upa, da se bodo te mejice ali živice, kot jih je tudi poimenovala, ohranile.

Srečnik je predstavil trenutno stanje na jesenovih mejicah na Jezerskem in katere drevesne vrste se že same zaraščajo na mejicah. Prisotnim je predočil kruto realnost, da na veliki jesen ne moremo več računati. »Treba se je odločiti, ali ga lahko nadomestimo s kakšno drugo drevesno vrsto, vendar mislim, da je smiselno, da se vprašamo, kaj o vsem tem mislijo lastniki. So pripravljeni te mejice vzdrževati naprej, ohranjati, vizualno sicer v malce drugačni podobi; in za kakšno ceno. Najprej je treba vprašati lastnike, jim predstaviti pomembnost mejic s kulturnega in naravovarstvenega razloga, pomen tega, da se ohranijo, in da so specifika jezerske krajine.«

Med pregledovanjem mejic je naletel na smreko, bukev, gorski javor, sivo in črno jelšo, divjo hruško, ivo, pepelnatosivo vrbo, beko in jerebiko. Opazil je tudi, da so nekatere mejice zelo očiščene in da je povsod prisotna voda, kar je treba upoštevati pri izboru vrst, ki bi jih lahko umestili v prostor. Po njegovem mnenju se išče alternativa jesenu, drevo s podobnimi lastnostmi. Ni skrival, da mu je med naštetimi najbližje jerebika, končno odločitev pa prepušča lastnikom. Svetoval jim je tudi, naj posameznega jesena, če je kolikor toliko vitalen, ne odstranijo takoj, medtem ko je odmrle jesene seveda treba odstraniti. Upa tudi, da bodo lastniki uvideli, da je vsaka ohranitev mejic zagotovo pozitivna.

Odziv na srečanje je sicer bil, a kot smo lahko razbrali iz nagovorov župana Jezerskega Andreja Karničarja ter direktorja razvojne agencije Gašperja Kleča, je škoda, da se ni odzvalo več lastnikov zemljišč na Jezerskem, kjer so te mejice. Župan je poudaril, da upa, da jim bo skupaj uspelo najti rešitve, da ta tipična jezerska krajina ostane ohranjena, in dodal, da bo predlagane ukrepe, ki bodo šli v pravo smer, občina tudi podprla.