Naj ne bodo nevidni

Svetovni dan brezdomstva je opozoril na ljudi, ki so v družbi velikokrat spregledani.

Kranj – Brezdomnost je bila, ostaja in bo tudi nadalje sestavni del naše družbe; prav v teh pokoronsko obarvanih časih je še posebej izrazita, a žal hkrati tudi preslišana, nevidna, prezrta, so opozorili izvajalci programov na področju brezdomstva in drugih socialno ranljivih skupin, povezani v društvo Brezdomni – do ključa. V prvi polovici leta so pomagali 3830 osebam – ljudem, ki so jih »izoblikovale« različne preizkušnje.

»Brezdomstvo se ne zgodi čez noč. Ni posledica ene slabe odločitve,« poudari Romina Purič, vodja kranjskega zavetišča za brezdomce, ko pogovor nanese na razloge, ki so v njihove prostore pripeljali stanovalce. Prve štiri so sprejeli pred 14 leti, trenutno pa je v zavetišču 20 ljudi, večina v starosti med 50 in 65 let. Vendar o brezdomnih ne moremo sklepati le iz podatkov o tistih, ki pridejo v zavetišča, pravi sogovornica. »Veliko ljudi živi v ne­primernih bivališčih, niso finančno samostojni, nimajo zagotovljene varnosti … za ženske je značilno, da v iskanju rešitve vstopajo v zveze, v katerih so nesrečne ali celo ogrožene.« Pred njihovimi vrati se običajno znajdejo po tem, ko sprejmejo več slabih odločitev, ko izgubijo socialno mrežo in izčrpajo možnosti, da bi jim kdo pomagal.

Kranjsko zavetišče lahko sprejme štiriindvajset brezdomcev

Na Sejmišču 4 je v večposteljnih sobah, od katerih je ena rezervirana za ženske, na voljo 24 ležišč. Skupni prostor nudi možnost, da so uporabniki v zavetišču tudi po­dnevi, ko so prisotni strokovni delavci in na vrata potrkajo še drugi, ki potrebujejo pomoč ali si želijo druženja. »Zunanjih uporabnikov je od 15 do 30, nekaj med njimi je nekdanjih stanovalcev.« Ob tem Puričeva poudari, da je v zavetišču treba upoštevati hišni red, kar za nekatere predstavlja (pre)velik zalogaj. »Imamo uporabnike, ki želijo priti k nam, po drugi strani pa ne zmorejo ali niso pripravljeni sprejeti pravil.«

Izkušnje sobivanja in dela z uporabniki, pridobljene čez minula leta, so botrovale odločitvi, da se pred sprejemom novih stanovalcev pozanimajo o njihovi preteklosti. Odvisnike tako napotujejo v zavetišče za brezdomne uživalce nedovoljenih drog v Ljubljani.

Za zaposlene so izziv tudi brezdomni, ki potrebujejo zdravstveno nego. Zdrav­stvena dejavnost namreč ni del njihovega programa, zato nimajo kadra s tega področja. S kolegi v drugih zavetiščih opažajo, da so potrebe po oskrbi vedno večje, kar pomeni tudi vedno večjo potrebo po ustreznih programih, so opozorili ob svetovnem dnevu brezdomstva.

Na kosilo pride od osemdeset do sto ljudi

V kranjskem zavetišču so začetek tega tedna nameravali popestriti s kostanjevim piknikom, a je načrte pre­križala okužba s koronavirusom, ki je druženje zamaknila v november. Toliko bolj je zato po besedah vodje razveselila pozornost, ki jo je stanovalcem na omenjeni dan namenila gospa, ki je prinesla sladkarije in kavo.

Bivanje v zavetišču, ki se financira iz denarnih pomoči uporabnikov, zagotavlja tri obroke dnevno, v razdelilnico hrane pa v času kosil pridejo še drugi, ki jim gmotni položaj ne dopušča priprave toplega obroka. Ranljivim pomagajo tudi v okviru projekta Viški hrane.