Mama in njeni svetovi

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 13. oktober 2022 / 07:26

Ajda je po nasvetu prijateljice začela pisati dnevnik. Njen osebni, zelo intimni svet je bil poln nereda, zaradi katerega jo je močno bolela glava. Kljub še živečim staršem se ji je zdelo, da ob sebi nima nikogar.

»No, ni čisto tako. Imam brata, teto in najbolj srčne in ljubeče stare starše, kar jih premore svet,« mi je razložila, ko sva se srečali. Zaradi njenega pisma sem bila res prepričana, da je sirota. O svoji ožji družini, bratu Janezu, mami in očetu, je dve leti zbirala podatke. Nekateri od njih so se ji zdeli dovolj zanimivi, da jih podeli tudi z menoj.

»Mama je bila zelo tiha in mirna deklica. V šoli je bila sicer med najboljšimi, a so jo komaj opazili. Doma se je najraje spravila na peč in brala. Hiša je bila že takrat polna knjig, saj so ji jih prinašali za praznike, rojstne dneve ali kar tako. Teta Zinka je bila upornica, mami nikoli. Vse je ubogala, kar so ji rekli. Lahko si predstavljate šok, ki so ga domači doživeli, ko ji je malo pred 17. rojstnim dnem začel rasti trebuh! Niso še prišli k sebi, že so jo peljali v porodnišnico, kjer se je rodil moj brat Janez. Kdo je bil oče otroka, je bilo vprašanje, ki ni zaposlovalo le starih staršev. Z njim so se ukvarjali na gimnaziji, ki jo je mami obiskovala, in tudi na vasi. Mami je molčala, a ljudski glas, ki je tako in tako hitro vse izvedel, jo je zalotil, ko je pod večer za brisalce avtobusa zatikala pisma. Novica se je razširila od ust do ust in ni minilo veliko časa, ko se je pri nas oglasila šoferjeva žena. Mami je zagrozila, da jo bo ubila, če se njenemu možu še enkrat približa. O, kako je bilo stare starše sram! Možakar je bil star blizu petdeset! Kaj je mami videla na njem? Kdaj sta se spentljala? Niti sanjalo se jim ni! Mami je opustila misel, da bi ponavljala drugi letnik, samovoljno se je zaposlila v isti tovarni, kjer sta delala babica in dedi. Nadrejeni so jo imeli radi, saj je bila tiha in ubogljiva. Skrb za otroka je prepustila sestri, sama pa je dneve in noči presedela pri knjigah. Nekoč je pregovorila sestro, da gresta na izlet na Elbo. Za tri dni. Pa sta šli. Teti se je zdelo, da se nista niti za trenutek ločili, a sta se morali. Ko sta se vrnili domov, mami naslednji dan, po službi, ni bilo več na spregled. Iskali so jo vsepovsod, dokler niso izvedeli, da so jo videli z Gustijem, šoferjem, ki je delavce iz tovarne peljal na Elbo. Teta je bila čisto na tleh. Bila je prepričana, da je premalo pazila na mami. Žal ni vedela, da sta se zaljubljenca spoznala že prek malih oglasov.

V začetku devetdesetih let je stopil v veljavo Jazbinškov zakon, na podlagi katerega so lahko najemniki v družbenih stanovanjih ta odkupili pod ugodnimi pogoji. Takrat se je mami, po dobrih sedmih letih, ponovno oglasila doma. Prosila je dedija, da ji posodi 800 nemških mark. Toliko ji je zmanjkalo, da bi si kupila stanovanje. Na Janeza, ki je bil v šoli, ni želela počakati. Ded ji je denar sicer izročil, a s težkim srcem, saj se ni hotela z njim niti pogovarjati. Ko jo je vprašal, kako živi, je odgovorila, da več kot odlično. In odšla. Domači spet nekaj časa niso nič slišali o njej. Potem pa je nekdo prinesel dedu v službo časopis. V črni kroniki je pisalo o nekem tipu, ki je pretepel partnerico, da je pristala v bolnišnici. Ded in babica sta se usedla v avto in šla hčerko obiskat. Žal ju ni hotela sprejeti. Žalostna in zelo potrta sta se vrnila domov. Ko bi vsaj vedela, kaj se ji je motalo po glavi! Čez 14 dni pa je eden od maminih sosedov poklical dedija ter mu povedal, da mami že nekaj časa sedi pred vrati v stanovanje, v katero ni imela več vstopa. Ded je ves v skrbeh sedel v avto in šel ponjo. Brez besed in zelo voljno mu je sledila v avto. Doma se je zaklenila v svojo sobo, v kuhinjo je prihajala le, če ni bilo nikogar v njej. Nekoč se je pri njej oglasila policistka. Šlo je za prijavo zaradi fizičnega nasilja. Beseda je dala besedo, in ker je bila obiskovalka prepričana, da vsi vse vedo, je domačim povedala nekatere podrobnosti.

Tisti dan, ko jo je Gusti postavil pred vrata, jo je vso noč posiljeval. Mamini nečloveški kriki so odmevali po hodniku vse dotlej, dokler ni enkrat proti jutru prišla policija. Ko so želeli odpeljati maminega partnerja, je mami padla na kolena in jih prosila, naj tega ne storijo. Tisto noč ni minila brez posledic. Čez devet mesecev sem se rodila jaz. Mama me je sprva odklanjala, celo grozila je, da me bo utopila v otroški banjici, a s časom se je, podobno kot pri bratu, le sprijaznila z mojo navzočnostjo. Od prvega dne naprej, ko me je prinesla iz porodnišnice, so zame skrbeli stari starši. Teta se je medtem poročila, se preselila v drug kraj, a je skoraj vsak konec tedna prihajala domov, da je pomagala babici.

Mami je bila zelo predvidljiva: zjutraj je vstala, pozajtrkovala, šla v službo, se potem doma zaprla v sobo, zjutraj pa spet vse od začetka. Kljub temu sva z bratom odraščala ob veliko ljubezni. Ni nama bilo hudega. Navadila sva se, da je mami kot duh. Vedela sva, da obstaja, če je z nama kdaj spregovorila kakšno besedo, je to bil že čudež.

Leta so tekla, brat je doštudiral, se poročil, jaz sem maturirala. Nekoč prinese poštar zajeten šop neplačanih položnic. Izvedeli smo, da so mojega predragega očeta zaradi starostnih težav – imel je že več kot 85 let – sprejeli v dom starostnikov, za stanovanje, ki je bilo še zmeraj mamino, pa ni nihče skrbel. S fantom sva se odpeljala do bloka. O, na kakšen svinjak sva naletela! Potem sva zavila še v dom, ki je bil le streljaj stran. Bila sem čisto mirna, ko sem očetu prvič v življenju pogledala v obraz. Kakšen izmeček! Upam, da se bo cvrl v peklu! Povedali so mi, da je zelo sam in osamljen, saj ni bilo nikogar, ki bi ga obiskoval. Čisto prav!

Verjetno ne bom nikoli razkrila vseh maminih skrivnosti, četudi bi jih rada. Zakaj so ji bili všeč starejši moški, zakaj je svojo pravo naravo skrivala pred zunanjim svetom? Zakaj še danes, ko sva z Janezom odrasla, beži od naju? Morda nekoč ne bo več zaklepala vrat pred mano, pa jo bom lahko vprašala ...«

(Konec)