Franc Kremžar (1956–2022)

Besedilo: Tatjana Hlačer
Kategorija: Komenda / / 13:14

Tradicionalni lončar, mojster domače obrti, prejemnik zlate vitice za ustvarjalni opus in prizadevanje na področju ohranjanja ter razvijanja domače obrti na Slovenskem, dobitnik več priznanj za vrhunske lončarske izdelke, predsednik sekcije za domačo obrt OZ Kamnik in OZS ter prejemnik znaka kakovosti in drugih priznanj Franc Kremžar se je za vedno poslovil od svojega lončarskega vretena. Živel in ustvarjal je na Gmajnici pri Komendi.

Leta 1956 se je rodil v družino, kjer je lončarilo že več rodov tako po očetovi kot materini strani. Nadaljeval je tradicijo, ohranjal in nadgrajeval bogato dediščino tega območja, kjer je bilo dolga stoletja središče lončarske obrti.

Pestro paleto njegovih tradicionalnih izdelkov, od komendskih skled, latvic, piskrov, potičnic oziroma potičnikov do vrčev, pekačev, skodelic ipd., so dopolnjevali izdelki po naročnikovih željah, izdelki za razne jubileje, protokolarna darila, izdelki, ki so nastajali v sodelovanju z raznimi oblikovalci, kot sta Oskar Kogoj in Matjaž Deu, sodeloval je z dr. Janezom Bogatajem in drugimi. Imel je izreden smisel za obliko. Bil je predan glini in dotiku, kot da bi njegove roke videle, ko je oblikoval na vretenu po predlogi. Glino je kopal, predeloval in pripravljal sam, saj so dobra glina, občutek in izkušnje nujnost za dobrega lončarja, je rad povedal.

»Za lončarski kolovrat moraš biti rojen,« je rekel in dvignil pogled proti meni, ki sem ga nemo in z občudovanjem opazovala pri delu. »In treba je imeti ljubezen do gline in do dediščine,« je še dodal.

Ko je končal, si je obrisal roke v predpasnik. Prišla sem, da bi se pri njem učila lončarjenja. Bilo je davnega leta 1991. Iz teh prvih poskusov na vretenu v njegovi delavnici se je razvilo mnogo več. Z njim in dr. Janezom Bogatajem smo leta 1992 pod okriljem ILA, d. o. o., ustanovili Lončarsko šolo Blatnica, kjer je Francelj, kot smo mu rekli, poučeval. V dobro oblikovanem konceptu izobraževanja, z ljubeznijo do gline, lončarske dediščine in željo po prenašanju znanja je iz te šole izšlo kar nekaj dobrih lončarjev, ki delujejo še dandanes. Žal šola ni dolgo vzdržala. Podpore družbenega in gospodarskega okolja ni bilo dovolj, kot tudi ne za rokodelska znanja in njihove nosilce. Franc Kremžar se je zavzemal za to na različne načine, tudi kot predsednik sekcije OZ Kamnik in OZS, in se večkrat jezil, da se stvari ne premaknejo. Vendar je njegova ljubezen vztrajala, delal je vse do konca svojega življenja.

Bil je rojen za lončarja. V Etnografskem muzeju za prihodnje rodove hranijo celoten opus njegovih izdelkov. Tako kot številnim drugim je tudi hčeri Sabini, ki nadaljuje družinsko tradicijo, predal znanje generacij izdelovanja na lončarskem vretenu. In prav vsaka njegova skleda, vsak izdelek, ki ga imamo na svojih policah, nosi sledi rok Franca Kremžarja, ki so ustvarjale celih 53 let z vso predanostjo.

Hvala za vse, kar si nam dal.

S spoštovanjem, Tatjana Hlačer