Brezčasna potepanja

»Vsaj v eni stvari smo si Slovenci enotni: nikoli ne podvomimo o lepoti svoje države. Verujemo, da narava 'v potrtih prsih up budi', poraja prerojene misli, čustva, intuicije in čutenja, te štiri osnovne elemente človekove zavesti. Pri tem smo vzljubili številko štiri, ker simbolizira vse, kar je naše osebno in obenem zemeljsko, kar označuje totalnost ustvarjenega in razodetega: štiri strani neba, štiri letne čase, štiri temperamente, štiri lunine mene ... in drugo tako rekoč nepreštevno, kar je še četvernega na svetu. Navsezadnje verujemo tudi sami, da svet tvorijo štirje naravni elementi, ki jih je odkrivala že antika: zemlja, zrak, voda in ogenj. Zakaj torej ne bi v duhu teh elementov doživljali prvinskosti sveta, ki nima časa? / Lepota Slovenije postaja opevani mit. Po svetu tako priljubljeni mastodont izletniških vodnikov Lonely planet jo postavlja v svetovni vrh privlačnih izletniških destinacij. Mi sami – eni nagnjeni k obiskovanju naravnih znamenitosti, drugi kulturnih spomenikov, tretji najlepših razgledov, četrti samo uživanju sonca in čistega zraka … – pa iščemo samo samoto v naravi, bodisi da bi se znebili tesnob in neodrešenosti v sebi bodisi se v naravi približali samim sebi in svojim najbližjim. /…/ Sam imam najraje zatišja v naravi. Nekatera od njih vam v tej knjigi skušam predstaviti za izletniško rabo, prijazno in nazorno, ne brez odkritega namena, da razodenem njihovo relativno brezčasnost, nedotaknjenost in nedotakljivost. Zatišja mi pomagajo pri iskanju resnice in mirnega dihanja, duhovnega središča mojega obstoja. To središče se sicer rado izmika. Včasih je nedosegljivo. Vendar pa se mi kdaj zgodi, da se ustavlja tudi v meni. Takrat brezčasno potepanje postane umik vase. Se širi v občutek, da se svet ponovno ustvarja, kakor v otroku. Napolni me potreba po notranji spremembi in po iskanjih lepših obzorij zavesti. Kar pomeni, da se brezčasno potepanje nikoli ne konča na cilju. Nikoli se tudi ne razodene samo v enem naravnem elementu, ampak v vseh štirih hkrati. Želim si, da bi se odkrivanje tega središča naselilo tudi v tej knjigi.« (str. 3)

Željko Kozinc je v pisanju »potepuških« vodnikov že veteran. Vodil nas je v mnoge kraje, bolj ali manj znamenite. To pot pa je izbral »zatišja v naravi«. Med njimi tudi nekaj gorenjskih: slap Govic (Bohinj), Korošaški slapovi (Kamnik), Ledina na Jelovici, Lipanca, Mrzli vrh (nad Žirmi), slap Nemiljski šum (Besnica), Šavnice ali Goli vrh na Menini, Vošca (Karavanke) … Bi si vzeli čas za potep do katerega od njih?