Bil je lep poseben dan

Repertoarna knjižica Prešernovega gledališča je vsako jesen znova nekaj posebnega. Je komunikativna in duhovita, zelo resna in včasih malo za šalo. Taka, kakršne so predstave v gledališču.

Že več let jo oblikuje Tanja Radež, ki je pred leti šla z Jesenic študirat oblikovanje na Akademijo za likovno umetnost. V prestolnici živi in dela, a se vselej rada vrača na Gorenjsko.

Rekli ste, da vas lovijo roki, da morate do 12. decembra končati, oddati …? Kakšno veselo-decembrsko tiskovino?

»Dvanajstega dvanajstega mora biti dokončana hiša na Gornjem trgu v Ljubljani z imenom Pozabljena. To bo eden od zadnjih trenutkov v življenju neke hiše. In malo zasanjan novoletni projekt mesta Ljubljana, kjer pa se za spremembo ne bo dalo ničesar kupiti. Na voljo bodo samo občutki in to zastonj.«

Zastonj? Stereotip pravi, da bo to nekaj pravega za nas, Gorenjce. Za kakšen projekt gre?

»V stari Ljubljani je zapuščena hiša, ki jo bodo za tri tedne naselili izmišljeni stanovalci. V njihovo življenje boš mimogrede lahko pokukal iz ulice. Zvok in ambient, barve in svetlobe …«

Z vašim oblikovanjem sem se sicer posredno srečal preko repertoarnih knjižic Prešernovega gledališča, ne vedoč, da sem vaše oblikovalske dosežke spoznal že mnogo prej. V lokala Tru(e)bar in Nostalgija v Ljubljani, ki ste jim v devetdesetih celostno podobo vdahnili skupaj z Darkom Miladinovićem in Alešem Bratino, smo bolj kot na pivo, ki je pač povsod enako, hodili gledat podobo lokalov … Ta je bila za tiste čase nekaj posebnega. Se jih še spomnite? So bile to vaše prve pomembnejše reference?

»To je nepozabno obdobje, polno veselja in spontanosti. S pomočjo prvih in drugačnih naročnikov, polnih zaupanja. Zdaj vsi trije korakamo vsak po svoji poti. Dare ima z bratom uspešen in duhovit studio Armada, Aleš je ujel svoje sanje in načrtuje ambiente, ki se vozijo po morju, jaz pa skrbim za vizualno podobo projektov s področja kulture in si izmišljujem svoje. Še vedno smo povezani.«

Oblikovanje, notranja oprema lokala je temeljila na recikliranju. Uporabljali ste izdelke, ki so svojo primarno vlogo že opravili v preteklosti, vi pa ste jih polnokrvne postavili v nov kontekst. Stare petkilogramske škatle za marmelado, sedeži na temo »505 sa crtom«, točilni pult v slogu šestdesetih …

»V prvi vrsti smo upravljali z emocijo, ki se imenuje nostalgija. To čustvo še vedno proučujem in ga zdaj imenujem ostalgija in čeprav teorija govori, da ni pozitivno naravnano, praksa pravi, da v glavnem dobro deluje. Ne gre za škatlo 505, ampak za spomin, ki ga ta sproži.«

Ostalgija?

»To je beseda, ki sem si jo sposodila pri Nemcih, z njo označujejo svoje spomine na to, kar je nekdaj predstavljal vzhod. Čisto po naključju slovenski prevod te besede dobi čisto slovenski pomen. Pod tem imenom že nekaj let pišem kolumno v reviji Ambient, kjer se ukvarjam z občutki preteklosti, s sliko in besedo seveda.«

Recikliranje iz ekoloških nagibov ali gre za način razmišljanja, ki oblikovalcu preprosto zleze pod kožo? Freud bi iskal razlago v vašem otroštvu. Jesenice, ogromne separacije različnega železja v jeseniški železarni …

»Mislim, da to ni recikliranje. Življenje je sestavljeno tako iz stvari, ki so ostale od nekoč, kot iz tistih, ki šele nastajajo. Gre za sobivanje. V Sloveniji je ogromno ustvarjalcev, ki smo zaznamovani s svojo preteklostjo v nenavadnih mestih, kot so Jesenice, Hrastnik, Trbovlje. Mene je kalila predvsem jeseniška multikulturna situacija. Ko sem prebrala knjigo Gorana Vojnoviča Čefurji ravs, sem se počutila končno doma. Domače v slovenski literaturi.

Staro železo pa je zelo osebna zgodba. Oče je bil žerjavovodja in je prestavljal velike kupe železa. Opazovala sem ga iz daljave na poti v šolo. V kupih so bili tudi deli razrezanih ladij in včasih je domov prinesel kak manjši kos. Tako je morje prišlo na Jesenice, morda so tudi zato tako posebne.«

Reciklirate tudi v vsakdanjem življenju?

»Vse tiskovine, ki prilezejo iz moje oblikovalske delavnice, so malih formatov. Zelo redko sem za sporočanje porabila kaj odveč papirja. To je moj prispevek k ohranjanju okolja.«

Repertoarne knjižice Prešernovega gledališča, ki jih že nekaj let oblikujete, so nedvomno sopotnik siceršnjega vzpona gledališča. Zdaj vsako sezono poleg repertoarja čakamo tudi, kakšne fotografije bodo v knjižici. Slikovni del je namreč nosilen, v njem se predstavi vodstvo gledališča, igralci … vsakič v drugačni podobi, enkrat kot mafijska družina, drugič na fotografijah vidimo dvor iz obdobja romantike … Kako izbirate tematiko?

»S puncami iz gledališča in fotografom, zdaj Maretom Mutićem, prej Damjanom Švarcem, pogosto tudi s kostumografi, imamo slavni pomladni sestanek. Ponavadi pri meni v Ljubljani. Pri odprtem oknu pijemo čaj in se izmišljujemo. In potem nastane. Fotografiramo v dneh, ki že dišijo po poletju, počitnicah. In tako vsako leto, znova in znova.«

Če se dobro spomnim, je prva leta v knjižicah navduševalo tudi to, da so bili v njih prav vsi, ki delajo v gledališču, od ravnatelja in igralcev do scenskih delavcev in čistilk …

»Ja. To je bilo res super. Zadnje čase smo to opustili. Morda je bila že kriva globalna kriza v povojih, pomanjkanje časa. Imamo pa super idejo za naslednje leto, ki se navezuje na vse zaposlene in naj ostane skrivnost.«

Repertoarna knjižica pred vašim sodelovanjem ni imela nekega posebnega oblikovalskega pečata … Je bonus nekaj začeti na novo? Predvidevam, da to za oblikovalca pomeni bolj odprte roke, mar ne?

»Oblikovalci pogosto začenjamo na novo. Bi lahko rekla, da skoraj vsak teden. Ampak z ekipo PGK lepo sodelujemo. Medsebojno zaupanje, se mi zdi, je veliko. Zdi se mi, da se delo vseh, ki delamo na tem projektu, prepleta brez težav. Prava celostna podoba nastaja dolga leta, in ko na mizo zložiš celo goro gledaliških listov in programskih knjižic, šele vidiš vztrajnost, sodelovanje in vse, kar sodi zraven.«

Kako so šle v promet majice letošnjega festivala Mladi levi? Stare majice, ki jih ne nosimo več, ste dotiskali z različnimi motivi … So reklamne majice, ki jih sicer nosimo doma, tako prišle na ulico?

»Ta projekt je imel srečno roko. Po hitri ideji, ki se je ravno tako rodila na tradicionalnem sestanku »kako naprej«, so producentke iz Bunkerja z akcijo preko interneta zbrale osemsto majic, ki sem jih lastnoročno potiskala. To je spet eden od projektov, kot je zdaj Pozabljena hiša, ko se lotiš nečesa fizično napornega, na prvi pogled brezsmiselnega, ampak sam proces dela že povrne smisel. Projekt Moja bivša majca bomo zdaj poslali na potep po Evropi.«

V obliki razstave, predvsem kot ideja, ali se bo osemsto majic podvojilo, potrojilo …?

»Projekt bodo v enaki obliki, z istim imenom, na enak način izvedli na drugih festivalih. Na ta način se trenutno dela veliko stvari. Po svetu potuje osnovna ideja in rezultati so zelo zanimivi.«

Ukvarjate se tako z grafičnim kot industrijskim oblikovanjem, delate scenografije, med drugim ste oblikovali celostno podobo in vsako leto znova festival Mladi levi, letos ste oblikovali razstavo 60 let Moderne galerije … V kulturnih ustanovah, institucijah lažje najdete sogovornike … Lahko kot umetnica lažje delate z nekom, ki ima več posluha za te stvari, kot recimo šef Mesarstva Leva krača?

»Sem oblikovalka, ne grafična ne industrijska, ampak enostavno oblikovalka. Kultura je moj medij in tu mi je udobno. Včasih me za trenutke odnese v teorijo, ampak tja ne spadam, sem intuitivna delavka in to zaenkrat gre. Vztrajala bom še nekaj časa, tja do konca življenja. Zelo pa uživam pri projektih, kjer gre tudi za razvoj izdelkov ali storitev. Eden takih, tudi malo gorenjski, je bil ravno tako pred leti projekt blagovne znamke Tvojih pet minut.«

So naročila predvsem stvar referenc? Ne vem, kdo je že rekel, da promocija preko medijev pol toliko ni pomembna, kot si oblikovalec dober glas in s tem naročila lahko ustvari z dobrimi idejami in oblikovanji?

»V današnjem svetu je dela za oblikovalce veliko. Vsega je preveč in večino vsega gre skozi roke oblikovalcev, takih in drugačnih.«

Ali z leti izkušnje postanejo bolj hvaležne in koristne kot ideja?

»Oblikovalci kot svoj izraz uporabljamo različna sredstva. Nekateri gradijo izključno na ideji, drugi na brezhibni obliki, tretji na virtuozni risbi. In tako se za nas odločajo tudi naročniki. Izkušnja je sicer pomembna, ni pa nujno potrebna. Pogosto se lotiš popolnoma novega, drugačnega projekta, pogosto nekaj spoznavaš na novo.«

Ko opremljate različne interiere, je bolšji trg za vas nujno »terensko delo«. Menda radi zahajate na bolšjaka?

»Ja. Tam se mi zgodijo lepe stvari. Tja hodim zgodaj zjutraj, vedno sama. Včasih se v meglenem nedeljskem jutru sprašujem, kaj mi je tega treba … Zdi se mi, da je to gen. Nekateri hodijo zvečer na pivo, drugi v hipermarkete, to je podobno. Strast.«

Kaj ima pri oblikovalcu prednost, popolna funkcionalnost in sodobna tehnologija ali za nekaj generacij starejša tehnologija in pridih nostalgije?

»Oblikovanje je ena taka simpatična obrt. Na koncu je v glavnem sporočilo in funkcija in še malo emocije. Brez tehnologije ne gre.«

Sodoben avtomat za kavo ali Alessijeva kafetjera?

»Bialetti seveda. Ali pa sarajevska džezva. In vseh vrst avtomati tudi. Kava v plastičnem lončku v preddverju kake tiskarne. Kave so super, vse po vrsti, čaji pa sploh … V starih skodelicah, te so veliko bolj pomembne.«

Nekje sem prebral, da vam revolucionarne rešitve niso ravno blizu. Bili ste v strokovni žiriji za anonimni javni natečaj za oblikovanje novega logotipa in slogana Slovenije. Slogan I feel Slovenija je še nekako zaživel, logotip pa nima ravno te sreče. Deloval je nekako karitativno …

»Tudi ta dogodek je že davno za nami. Naj se tu navežem na zadnjo opazko. Kaj je v karitativnem sporočilu slabega? Kaj pa pravite na celostno podobo Švice, male deželice, ki bi ji bili radi podobni? Bel križ na rdeči podlagi, ki ga uporabljajo na vse možne načine. Koliko časa bo še potrebno, da ugotovimo, da je tudi klic na pomoč nekaj normalnega. Ali se res mora zato zgoditi nekaj tragičnega.«

Vam glede na žolčno polemiko, ki se je potem razvila, ni žal, da ste sodelovali v žiriji?

»Zgodilo pa se je nekaj, kar je odtehtalo vse križe in težave. Spoznala sem gospoda Japca Jakopina, s katerim sva se skupaj borila za neke ideale, ki jih pravzaprav nihče ne potrebuje. Dediščina je prijateljstvo, ki mi ogromno pomeni. Kdor ga pozna, ve,kaj bi rada povedala. Pravi borci za boljši svet so izumirajoča vrsta.«

Zakaj namesto sodelovanja v žiriji niste sami poskusili s celostno rešitvijo? Mogoče bi Slovenija in naš turizem potrebovala neko »recycling« zadevo za svojo razpoznavnost … Zgodbo. Bled in Portorož sta bila nekoč turistični meki za Evropo.

»To je podobno kot z delnicami. Nikoli v življenju nisem imela niti ene same. Zelo redko grem na natečaj, predvsem nisem dovolj pridna.Opazujem vse večje slovenske projekte zadnjih petindvajset let. In število res dobrih celostnih podob v pravem pomenu te metafore je izredno majhno. Iluzija je, da se tega lahko loti vsak. Zanimalo pa me je, kaj 160 Slovencev čuti kot svojo simboliko, in izkoristila sem priložnost, da to vidim. Identiteta je naša težava in ravno tukaj mislim, da bi morali ustvariti nekaj popolnoma novega. Bled in Portorož sta na žalost samo dva izmed premnogih evropskih turističnih krajev.«

Menda te dni izide vaš petnajsti rokovnik. Kje ga je moč naročiti?

»Petnajsti res, to je veliko. Ime mu je Vsak dan vsakdan. Rada imam ponavljajoče se projekte. Rokovnik ni naprodaj. Lahko pa ga dobite, če za Pionirski dom opravite dobro delo. Tudi v Prešernovem gledališču imamo rokovnik, imenuje se Prešernež. Saj veste, da so imena zelo pomembna. Z Zoro Stančič, dolgoletno sodelavko in prijateljico, imava celo projekt, ki ima samo ime in tako bo tudi ostalo.«

Če bi Bog prišel k vam naročit, da pripravite celostno podobo za nov svet …

»Rekla bi mu, da celostne podobe ne potrebuje. Celostna podoba je pravzaprav zapoved, svet naj ostane raznolik in svoboden. Mislim, da smo vsi skupaj v nekem čisto posebnem obdobju. Lepo bi bilo, če bi vrednote oprali, jih pokrpali, posušili na soncu. In tudi oblikovalci nismo nedolžni. Naloga iskanja ravnotežja je velika.«