Sestra in jaz

Mateja in Zorica sta odraščali v na videz prijetni družini. Prva je po diplomi pristala v gospodarstvu, druga pa že po osnovni šoli med umetniki.

»S sestro si nisva bili nikoli blizu. Ne v otroštvu ne pozneje, ko sem spoznala Janija in z njim preživljala večino prostega časa,« pripoveduje Mateja.

»Bila je zelo drugačna, rada me je vodila za nos, lagala, pogosto me je tudi po krivem obdolžila. Kljub temu sem bila zelo ponosna, ko se je podala v umetniške vode. Bila je izjemna portretistka, v njej je tičala vrhunska igralka, izdelovala je kipe iz lesa in iz gline, pisala pesmi. Potem se je kar naenkrat začela vdajati alkoholu. Na skrivaj, da ne bi kdo opazil, je nosila iz svoje sobe prazne steklenice in jih odlagala v smetnjake v sosednji ulici. Včasih sem jo videla, a sem iz sestrske solidarnosti molčala. Potem se je preselila v Ljubljano. Pogosto se ni oglasila po več tednov. Nekoč pa nas vsa razjarjena pokliče njena stanodajalka, češ da ji Zorica dolguje polletno najemnino. Mama je bila v šoku! 'Nemogoče!' je trdila, 'denarja ima več kot dovolj!' A se gospa ni dala pregovoriti. Nazadnje je mama s težkim srcem poravnala dolg, dogovorili sta se tudi, da bo za stanovanje plačevala kar sama. Konec meseca je toliko manj nakazala na sestrin račun. Seveda je nastal ogenj v strehi! Prihrumela je domov, nakurila mamo z najbolj 'izbranimi' besedami, nazadnje je zagrozila, da se bo ubila, če ne bo dobila toliko, kot poprej. Mama se je ustrašila in s težkim srcem pristala na njeno izsiljevanje. Ko je izvedela, da v Ljubljani sploh ne študira, da pijančuje, v stanovanju pa prireja vseh sort orgije, je molčala tudi pred atijem. Zakaj, ne vem.

Sestrine zahteve so postale vedno hujše, doma smo praktično živeli le od atijeve plače, ker je šla mamina za sestrine potrebe. Potem se je stanodajalka oglasila še enkrat. Tokrat je šlo bolj zares. Zorica je zažgala stanovanje. Le prisebnim sosedom, ki so pravočasno pogasili ogenj, se je lastnica lahko zahvalila, da hiša, v kateri je bilo stanovanje, ni v celoti zgorela. Starši so sedli v avto in se odpeljali v Ljubljano. Predstavljajte si šok, ko so jih hoteli razjarjeni stanovalci linčati! Najhuje je bilo atiju, ki ni niti slutil, kaj hči počne! Bil je prepričan, da lepo študira, ne pa počne neumnosti in dela škodo. Ati je vzel kredit, da je lahko poravnal škodo, sestra pa se je začasno vrnila domov. A ni dolgo zdržala.

Za njo se je izgubila vsaka sled. Mama je začela poizvedovati med njenimi prijateljicami. Izvedela je, da na predavanja ni hodila, da se z njimi praktično ni družila, da je imela svoj krog prijateljev, s katerimi so popivali in žurirali. Nihče se ni vprašal, niti jaz ne, zakaj je takšna. Kaj se je zgodilo, da se ji je čisto 'odpililo' ... Vsi smo jo le kritizirali, nihče pa je ni poiskal in se pogovoril z njo.

Ko se je to dogajalo, sem imela 16 let. Z Janijem sva bila sošolca, poznala sva se od vrtca naprej. Za novo leto sva si priznala, da se imava rada. Po tistem zame drugi moški – vse do danes – niso obstajali. Bila sem mirna, tiha punčka, z menoj doma niso imeli nobenih težav. Mama se vame ni vtikala, saj je imela že s sestro dovolj skrbi. Za atija, ki je zaradi težav z Zorico osivel, sem pa sploh bila zrak. A me ni motilo. Raje sem bila zrak, kot da bi se domači po vasi hvalili na moj račun, kako priznana 'blablabla' bom nekoč postala! V času, ko sem se učila za maturo, je bila sestra v obdobju uspešne ozdravitve od alkohola. Včasih me je po pouku počakala, skupaj sva šli na kavo. Bila je presrečna, ker je menda dobila super službo, kakšno, mi ni povedala. Razlagala mi je, kakšno čudovito obleko si bo sešila za moj maturantski ples. Nezaupanje do nje je počasi izginjalo, začela sem ji verjeti. Vedela sem že, da sem noseča, želela sem, da bi bila prva, ki bi ji to zaupala. A je ni bilo več na spregled. Tudi njen telefon je bil nedosegljiv. Našli so jo šele čez nekaj dni. V neki odročni gmajni se je mrtvo pijana zaletela v drevo in bila na mestu mrtva.

Skrivnosti, zakaj je bila takšna, kot je bila, je odnesla s seboj v grob. V naši družini pa je pustila vrzel, ki je ni mogel zapolniti niti moj sin, ki se je rodil oktobra istega leta.

Tudi potem ko sem diplomirala, sem še naprej živela doma, Jani pa pri svojih starših. Bila sva že v službi, rodila se je nama tudi hčerka. Njegovi so bili precej verni in so naju lepo prosili, naj se poročiva, zaživiva skupaj kot družina. Ni jim bilo všeč, da smo ločeni. Bili so pripravljeni pomagati pri nakupu stanovanja. Če po pravici povem, bi že zdavnaj šla od doma, če ne bi čutila, da moram staršem delati družbo tudi v imenu Zorice. Še zmeraj sta žalovala, ati se ni in ni mogel pobrati. Pa ne, da bi bila navezana na moja otroka, sploh ne! Jaz sem bila tista, ki se je morala 'žrtvovati' tudi v sestrinem imenu! Potem pa sem nekoč le zbrala pogum in povedala, da se z Janijem seliva na svoje. Kaj hujšega! Mama je šla v zrak! To pa ne! Vse mi je zmetala v obraz: da sem kriva za sestrino smrt, ker sem jo imela premalo rada, da sem nehvaležna, pokvarjena, da mi bo, če grem, zaračunala vse, kar je naredila zame. Od kuhanja do varovanja otrok! Tega, kar sem slišala, nisem pričakovala. Je pa pomagalo, da sem se brez slabe vesti odselila. Po 15 letih, kar sva se z Janijem poznala, je bil pa res že čas, da zaživiva skupaj z otrokoma na svojem!

Pogrešala pa sem mamo, priznam. Manjkala so mi njena sitnarjenja, njeni neskončni samogovori o knjigah, ki jih je prebrala. Ko sem jo poklicala, je prekinila zvezo, na novoletna voščila sploh ni odgovarjala. Če ne bi bilo tete Ani, sploh ne bi vedela, kaj se doma dogaja. Od nje sem izvedela, da me je razdedinila, da bo hišo prepisala na pasje zavetišče. Zakaj, zakaj, zakaj, sva se spraševala oba z Janijem. Nisva našla odgovora. Danes, ko je od sestrine smrti preteklo že kar nekaj let, se pogosto sprašujem, kaj pa, če tudi v odnosu med njo in starši ni bilo vse, kot bi moralo biti? Morda so mi kaj zamolčali? Ati in mami z menoj ne govorita. Rada bi ju objela, pa se bojim, da me ne bi spustila v hišo.«

(Konec)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Tržič / ponedeljek, 21. januar 2019 / 14:10

Znana je škoda po ujmi

Ocena škode župana Boruta Sajovica po oktobrski ujmi na Tržiškem, okrog deset milijonov evrov, se je pokazala za kar točno. V osnutku občinskega proračuna za leto 2019 je za sanacijo predvidenih šests...

Objavljeno na isti dan


Kronika / torek, 4. oktober 2022 / 19:10

V trgovskem centru izhajali nevarni plini

Kamnik – V soboto zjutraj je po navedbah Uprave RS za zaščito in reševanje v trgovskem centru Supernova v občini Kamnik prišlo do izhajanja nevarnih plinov. Gasilci PGD Kamnik so zavarovali kraj do...

Kultura / torek, 4. oktober 2022 / 19:09

Zborovski Nekaj je v zraku

Dekliški pevski zbor Gimnazije Kranj bo dvajsetletnico delovanja praznoval s slavnostnim koncertom v Slovenski filharmoniji.

Rekreacija / torek, 4. oktober 2022 / 19:07

Kako sem začel teči, 3. del

In seveda sedaj vprašanje, ki je nastalo z rednim tekom. Bistveno sem spremenil uživanje hrane. Meso jem samo izjemoma. Potrudim se z ribami in uživam predvsem solate, veliko sadja v vseh oblikah....

Nasveti / torek, 4. oktober 2022 / 19:03

Kolači z dodatkom sadja

Dodatek sadja v biskvite omogoča, da je končni rezultat še kako sočen, poleg tega pa še bolj poudari njihov čokoladni okus.Za pripravo sočnega čokoladnega kolača z višnjami potrebujemo: 300...

Razvedrilo / torek, 4. oktober 2022 / 16:43

Vrača se komedija Pr' Hostar – dva promila

»Gorenjski gaunarji« se vračajo in napovedujejo kar osem predpremiernih projekcij po Sloveniji. Vstopnice za komedijo so že na voljo, na redni spored kinematografov pa film Pr' Hostar 2 ‰ prihaja 2...