Hetman Ivan Mazepa – narodni junak ali odpadnik

Besedilo: Jurij Kurillo
Kategorija: GG Plus / nedelja, 2. oktober 2022 / 16:02

Ukrajinski kozaki, 4. del

Zadnji kozaški hetman, ki je skušal ustaviti ta tok, je bil Ivan Mazepa (1639–1709), ki ga imajo Ukrajinci za narodnega junaka, Rusi pa za odpadnika. Izviral je iz domačega plemstva na desnem bregu Dnepra. Po študiju na Kijevski akademiji in varšavskem Jezuitskem kolegiju je kot zastopnik poljskih kraljev večkrat potoval po zahodni Evropi. Po službi pri dveh kozaških hetmanih je bil na ta ugledni položaj navsezadnje izvoljen tudi on sam. Kot izobraženec je podpiral pravoslavno cerkev in kozaško aristrokracijo. Pri tem je dobro sodeloval tudi z ruskim carjem Petrom I. Romanovim (1672–1725), ki je pozneje dobil vzdevek Veliki¹. S carjevimi darovi in lastno sposobnostjo si je pridobil veliko bogastvo, ki pa ga je v dobršni meri uporabil za podporo domačim kulturnim in verskim ustanovam. S svojimi kozaškimi četami se je Mazepa udeležil več vojaških spopadov mladega moskovskega monarha. Ta pa je sčasoma skušal spremeniti Rusijo iz obrobne evropske dežele v državo z veliko politično močjo, tako v notranjem kot zunanjem pogledu. Ob notranjih reformah so bili carju napoti tudi kozaški privilegiji. Tako je kmalu prišlo do nasprotja med samozavestnim hetmanom in prav tako samozavestnim carjem. Ker Peter ni hotel podpreti Hetmanata proti poljskemu kralju, se je Mazepa povezal z velikim ruskim nasprotnikom, švedskim kraljem Karlom XII, ki je ta čas prodiral v moskovsko državo. Kozaki so bili na splošno nezadovoljni tudi s Petrovimi ukrepi pri gradnji novega mesta Sankt Peterburg. Uporabili so jih za kopanje jarkov, kjer jih je zaradi hudih delovnih razmer mnogo umrlo.

Car se je zaradi Mazepovega odpadništva njegovim kozakom hudo maščeval in je med drugim dal opustošiti hetmanovo rezidenco v mestu Baturin ter porušiti kozaško Sič, njihovo utrdbo ob Dnepru. Ob tem so pobili tudi mnogo tamkajšnjih prebivalcev. Ivana Mazepo, sicer odstavljenega hetmana, je podprl le del kozakov, ki so se nato 28. junija 1709 pridružili vojski švedskega kralja v odločilni bitki proti ruski vojski pri ukrajinski Poltavi. (Se nadaljuje)

1 Na njegovem dvoru je 25 let kot zelo ugleden zdravnik deloval naš rojak dr. Gregor Voglar de Biseneg (1651–1717).