Rodil se je Oskar

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 29. september 2022 / 15:03

Življenje zunaj mehurčka, 2. del

Josip se je v virtualni svet vživel do te mere, da se je v njem počutil kot doma. Hodil je na virtualne zmenke, zraven pil kavo in užival v pogovorih. Nekoč je naletel na Vando. Beseda je dala besedo, dogovorila sta se za srečanje brez obveznosti.

»Kar nekaj časa sem si vzel za razmislek, preden sem šel na pot. A je bila radovednost močnejša in je premagala vse predsodke,« pripoveduje Josip. »Ko sem pripeljal do hiše, me je malo motilo, da so bila okna zabita z deskami in da je bilo na vratih kup ključavnic. Zelo prijazno, četudi brez pozdrava, me je povabila v notranjost. Povsod, na vsakem koraku je gorelo na stotine rdečih nagrobnih sveč, dišalo je po sivki in materini dušici. Kmečka peč, ki je stala za vrati, se je že podirala. Sveče so bile postavljene tudi okoli kipcev, ki so predstavljali Jezusa, sv. Florjana, Budo in kup drugih božanstev, ki jih nisem poznal. Po pravici povem, malo me je postalo strah. Na glavo mi je poveznila nekakšen klobuk, sama pa je pokleknila na zložene odeje, ki so bile položene pred kipi. Niti toliko časa si ni vzela, da bi me vprašala, ali bi kavo ali čaj. Nič. Sprva je le nepovezano mrmrala, potem je postajalo njeno govorjenje vedno glasnejše. V kadilnik, podoben, kot ga uporabljajo pri sveti maši, je vsula nekakšen prašek, po sobi se je začel valiti dim, ki je bil sicer prijetnega vonja, a videti je bilo še bolj strašljivo. ''Bolje, da izginem, tole ni dobro,'' sem si rekel, se izmuznil v vežo, odklenil vrata in jo ucvrl proti avtu. Srce mi je bilo kot ponorelo. Ob kapelici tik pred izvozom na glavno cesto pa sta me ustavila moški in ženska. V roki sta imela grablje, kazalo je, da sta se ravno vračala s travnika. 'No, pa ste ji le ušli!' je rekel on in se mi nasmehnil. 'Zadnjič je v hišo privlekla enega, ki so ga potem reševali gasilci in policisti,'' je dodala ona. Še v šoku sem ju vprašal, kdo sploh je. Rade volje sta mi povedala, da je malo čudna, a takrat, ko je ne nosi luna, je čisto fajn dekle; pametna, razgledana, da je prepotovala ves svet. 'Bolje bo, da se ji izogibate,' sta mi še svetovala, preden smo se razšli.

Tako se je končala moja prva avantura 'v živo'. Verjemite, da sem se po tej izkušnji še bolj zasovražil!

Potem je prišel covid, ko so tudi normalni postali na nek način čudaki. Na Vando sem že malo pozabil, kajti spet sem, in to zelo intenzivno, začel razmišljati o ženskah. Vmes sem se tudi odselil od doma, kar je povzročilo pravo revolucijo, a doma, med samimi 'petelinkami', ki mi niso dovolile dihati, sem se počutil še večja copata kot sicer. Potem pa sem na Facebooku naletel na zelo žalosten zapis neke Nataše, ki jo je po osmih letih zapustil mož. Razlog: kljub številnim poskusom umetne oploditve ni mogla zanositi.

Nekaj časa sva si dopisovala, govorila mi je, kako pomembna je kompatibilnost med moškim in žensko, nazadnje pa mi je omenila, da se gre 'tolažit' na Kreto. Vprašala me je, ali bi se ji pridružil. Prijateljsko seveda. Odhod je bil že čez dva dneva, in to z dunajskega letališča. Sam sebi sem se zdel kronan bedak, ker sem takoj pristal. Koliko norcev bi se pridružilo neznani ženski, ki si gre celit dušo nekam v 'tri krasne'? V živo sva se prvič srečala v ogromni letališki hali. Nor občutek, moram reči. Oba sva bila v zadregi. Všeč mi je bilo, da je moja 'majhnost' ni motila, zdelo se mi je celo, da je ni niti opazila. Letalo ni bilo čisto polno, zato sva lahko sedela skupaj. Pripovedovala mi je, kako je že kmalu po poroki opremila otroško sobo. Kako je bilo, ko je začutila prvo stisko. Se začela spraševati, kaj pa, če nikoli ne bo imela otrok ... Potem sta se z možem podala na večletno trnovo pot. Diagnoza neplodnosti, ko sta poskušala narediti vse, da bi zanosila, a je bil trud zaman. 'Nakar se je mož naveličal, našel si je drugo, me zapustil, ko sem bila najbolj na tleh. Šele po ločitvi sem izvedela, da imata s to drugo že leto in pol starega sina. To je bil poslednji udarec, ki me je dotolkel in strl,' mi je razlagala, kot da bi se že sto let poznala.

Na Kreti sva bivala v različnih hotelih, a sva se vseeno družila od jutra do večera. Imela sva veliko skupnega, kar naju je še bolj povezalo. Bila mi je zelo všeč, a to ni kaj dosti pomenilo. Name je gledala kot na prijatelja. Zadnji večer sva obiskala koncert grške nacionalne glasbe in plesa. Stregli so tudi ouzo. Okus po janežu je bil, kot je kazalo, obema všeč. Nenadoma se je sklonila k meni in me vprašala, ali bi bil za, da poskusiva. 'Morda bi pa nama uspelo,' je še dodala. Podrobnosti bom preskočil, a za prvič je bilo božansko. Vsaj zame. Ponoči je ostala pri meni. Še nikoli v življenju se nisem počutil tako lepo kot v tistih urah, ko sem jo čutil ob sebi. Zaljubil sem se do zvezd in nazaj.

Ob slovesu sva si izmenjala telefonski številki. 'Če bo kaj ratalo, ti pa sporočim,' je rekla v šali. Doma sem se zjokal kot otrok, hkrati pa se jezil sam nase, da sem jo kar tako izpustil iz rok. Kakšna nesamozavestna reva sem bil!

Nisem je mogel pozabiti. Vsaj tisočkrat na dan sem jo hotel poklicati, pa si nisem upal. Konec septembra me sodelavec povabi na trgatev. 'Da ne boš čepel samo doma kot stara devica,' se je pošalil. Malo pred Razdrtim, sredi vroče politične debate, ki sva jo imela z njegovo ženo, pa je zazvonil telefon. Bil sem prepričan, da me mama spet kontrolira, zato se nisem hotel oglasiti. Telefon je pozvonil še enkrat. Jezno sem ga potegnil iz žepa in videl: Nataša! Ko sem se oglasil, se je z druge strani zaslišal jok. Hlipanje. Stisnilo me je pri srcu, kaj se je zgodilo ubogi revi? Končno pa je izjecljala: 'Noseča sem! Noseča!' Menda sem, tako mi je sodelavec povedal kasneje, postal bled kot stena. A sem zmogel toliko moči, da sem ga prosil, naj mi ustavi na prvem postajališču. Poklical sem taksi, ki me je odpeljal proti Kranju. Z Natašo sva si padla v objem in jokala od sreče. Oskar se je rodil konec aprila, jaz pa sem postal najsrečnejši človek na svetu. Tudi na Facebooku slepa kura zrno najde!«