Hetmanat – Kozaška »država«

Ukrajinski kozaki, 3. del

Konec leta so v Varšavi izvolili novega kralja, Jana Kazimirja, ki je ponudil Hmelnickemu premirje, ki ga je ta tudi sprejel. Zmagovito se je vrnil v Kijev, verjetno z mislijo, da bo dosegel s Poljsko sporazum o ustanovitvi nekakšne kozaške samostojnosti v okviru Poljsko-litovske države. Avgusta istega leta je podpisal s poljskim kraljem pogodbo, ki je kozakom zagotavljala kar veliko privilegijev. Tako so dobili priložnost, da na obeh straneh Dnepra organizirajo politično oblast, pozneje imenovano Hetmanat. Vendar preskušeni poljsko-litovski državi kozaki niso bili dorasli, četudi so se skušali povezati celo z muslimansko Osmansko državo. Leta 1651 so jih poljske sile na bojnem polju premagale, zato so se navsezadnje obrnili za pomoč k ruskemu carju. Z njim je kozaški zbor 1654 podpisal v mestu Perejaslav sporazum, s katerim so prisegli zvestobo Moskvi in se odpovedali brez odobritve carja zvezam z drugimi vladarji, sultanom ali poljskim kraljem. Pri tem so za kozaško prebivalstvo ohranili mnoge stare svoboščine. Te pa so počasi plahnele, saj se je rusko carstvo ponovno spuščalo v različne vojaške konflikte, tudi s poljsko-litovsko državo in Švedsko. Po smrti Hmeljnickega (1657) je prišlo celo do delitve Hetmanata med Poljsko-Litvo in Rusijo, pri čemer je bila meja reka Dneper. Tako se načrti starega hetmana o ustanovitvi prave kozaške države in celo lastne dinastije niso uresničili.

In kaj pravi o tem nemški zgodovinar Andreas Kappeler (Kleine Geschichte der Ukraine. 2022): »Za mnoge ukrajinske zgodovinarje je čas Hmelnickega Zlata doba. Prvič ... je prišlo do utrditve Ukrajine. Obenem pa se moramo vprašati, zakaj se je tvorba te države ponesrečila. Zakaj ni postal kozaški Hetmanat samostojna država, suverena evropska politična sila, kar se je v tem času posrečilo Nizozemski, Švici ali Prusiji? Odgovor na to vprašanje je treba poiskati v medsebojnem vplivu zunanjih in notranjih dejavnikov. Po eni strani je šlo za takratni mednarodni sistem, ko so se velesile bojevale za prevlado v vzhodni Evropi na plečih Ukrajine in je bil Hetmanat tako stisnjen med Moskovsko, Poljsko-litovsko in Osmansko državo. Po drugi strani pa je bil notranje neuravnovešen zaradi socialnih napetosti med kozaki in njihovemu nasprotovanju ostalim družbenim plastem v Ukrajini ...«

Do konca 18. stoletja so se dogajali na področju današnje Ukrajine za nas, nezgodovinarje, tako rekoč nepregledni vojaški spori med tremi narodi: Ukrajinci, Poljaki in Rusi. Ti so se vselej končevali z nekakšnimi sporazumi, ki so jih posamezne strani po navadi slej ko prej kršile. Na koncu so potegnili krajši konec vedno Ukrajinci.