Štorije zaigrali zadnjič

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 12. september 2022 / 22:03

Zadnji petek v letošnjem avgustu so v Jenkovi kasarni na Zgornjem Jezerskem zadnjič zaigrali Jezerske štorije. Tokrat ne samo zadnjič v sklopu poletnega dogajanja, ampak naj bi bilo to resnično zadnjič. Letos mineva dvajset let, kar omenjeno etnografsko igro uprizarjajo.

Olga Tičar pred vstopom v Jenkovo kasarno obiskovalcem, ki so prišli na ogled zadnjih Jezerskih štorij, tokrat ni razlagala o muzeju oziroma kasarni, njeni zgodovini, zgodovini samega Jezerskega, temveč jih je povabila naprej, k ogledu treh prizorov, štorij.

Prišel je tudi Iztok Alidič, sicer ljudem znan kot igralec, režiser, dramatik. Leta 1983 je ustanovil Gledališče čez cesto v Kranju, kjer je prevzel v roke tudi vajeti umetniškega vodstva. Alidič je namreč »kriv«, da so izbrane štorije iz istoimenske knjige, delo Andreja Karničarja, očeta znamenitih alpinistov, ugledale luč sveta tudi na odru.

Spominja se, da je bil takrat na Jezerskem zaradi potreb snemanja dokumentarcev za BSC. To je bilo leta 2002. V Jenkovi kasarni je prepoznal prostor, kjer bi lahko naredili kaj za gledalce. Tičarjeva je prinesla knjigo Jezerske štorije, izbral je tri, jih dramatiziral – iz proze naredil dialoge, potem pa še vse skupaj zrežiral. Dela so bila kar hitro postavljena na oder. Tičarjeva ga dopolni, da je takrat razmišljala o tem, kaj bi muzeju dalo dodano vrednost, in se je spomnila na Jezerske štorije. »Objekt je star, štorije pa so tudi stare.« Ko so dobili dovoljenje, da to lahko naredijo, Alidič je privolil v sodelovanje, so gledališki oder ugledale tri zgodbe: Tinčkova Katra, Udam in Johana in Tud ugat je treba znat. Polona Karničar na tem mestu omeni, da so Jezerske štorije kasneje postale tudi redni repertoar etnografsko obarvanega poletnega dogajanja na Jezerskem, ki je dobilo ime prav po njih: Jezerska štorija. Julijski in avgustovski petki so bili namenjeni igri oziroma trem štorijam iz življenja Jezerjanov pred mnogimi leti. Igrali so jo v Županovem kotu in pa v prostorih sicer že petsto let stare Jenkove kasarne, ki je urejena kot muzej – kar smo že omenili.

V Jezerskih štorijah nastopajo igralci, ki so člani domače amaterske igralske skupine, igra pa je v pristni jezerski narečni govorici. V zadnji uprizoritvi smo v vlogah spremljali Filipa in Braneta Žagarja, Suzano Rebolj in Petra Murija, Drejca Karničarja ter Mijo Murovec.

Alidič prizna, da si ni mislil, da bodo po vsem tem času štorije še vedno igrali. Niti ni vedel, da jih toliko igrajo. »Po navadi v ruralnem okolju naredijo eno predstavo na sezono,« pravi. Pa je prišel, da vidi, če se bo še spomnil začetkov, se je nasmehnil. Poudaril pa je, da on na igro gleda s popolnoma drugačnimi očmi – skozi oči režiserja. Torej »kakšno je ravnotežje, kakšna je kompozicija, kako so igralci intenzivni …«.

Poleg uvoda v samo dogajanje je Olga Tičar vedno poskrbela še za nekaj besed pred samimi prizori, na koncu pa za zaključek, tokrat pa je ob koncu igre podelila še pisne zahvale in priznanja vsem sodelujočim. Namreč eni igralci so se skozi obdobja menjali, nekaj pa je tudi takih, ki so bili del predstav od začetka. Poskrbela je še za pravo poslovilno sladko zakusko. Prisotne je razveselila s t. i. metrskim pecivom in nanje humorno naslovila dilemo: naj zareže najprej v kos, na katerem piše 'štorje', ali v tistega z napisom 'Jezerske' … Zazvenela je tudi harmonika.

Pa je ne bo nič pogrešala, igre namreč, nas še zanima. »Oh, se bom že zaposlila. Imam še eno službo zraven: poleg kuharice sem še varuška,« hudomušno odgovori.

Se bodo Jezerske štorije resnično poslovile ali jih bomo še kdaj videli na odru, pa bo pokazal čas. Pustimo se presenetiti.