Stiki v nebo

V Bežigrajski galeriji 2 je na ogled pregledna razstava Suzane Brborović z naslovom Stiki – razstava slik in kolažev 2012–2022.

Ljubljana – Slikarka Suzana Brborović se po osmih letih bivanja in umetniškega delovanja v Nemčiji v Slovenijo in rodni Kranj vrača s pregledno razstavo v Bežigrajski galeriji 2 v Ljubljani. Na razstavišče jo veže spomin, v sestrski Bežigrajski galeriji 1 je namreč leta 2012 prvič samostojno predstavila svoja dela. Po zaključenem študiju na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani se je leta 2014 odpravila na podiplomski študij v Leipzig, kjer je nato uspešno ustvarjala do letošnjega leta.

»V Nemčiji sem pridobila veliko izkušenj in ustvarjalnih spodbud, lahko rečem, da je bilo super, vendarle pa smo se z družino odločili vrniti v Slovenijo, nazaj v naš svet. Sinu Ladu se je pridružil še Oto, zato sem trenutno na porodniški, a si obetam kmalu vrniti nazaj k slikarstvu, saj me v prihodnje že čaka nekaj razstav, prva naslednja v Novi Gorici,« je povedala Suzana Brborović, ki se tokrat predstavlja z izborom del, nastalih med leti 2015 in 2021. Gre za preplet več serij, ki so v treh prostorih galerije med seboj ločene, a kljub temu delujejo enotno.

Kot pove slikarka, se njena umetniška praksa navezuje na tradicijo in zapuščino arhitekture kot medija, ki aktivno oblikuje naše zaznavne prostore. To je v teh letih postal tudi njen prepoznavni likovni slog. Razstavljala je v Nemčiji, večkrat pa smo njena dela zasledili tudi na samostojnih ali skupinskih razstavah v Sloveniji. »Zadnji dve leti sem prestopila meje arhitekture in sem se malo bolj podala v območje abstraktnega. V času epidemije sem želela nekoliko izstopiti iz arhitekture,« pove slikarka in doda, da je začela raziskovati nebo. »Zanima me, kako ljudje opazujemo nebo, nočno nebo, kakšne aparature potrebujemo pri tem, kaj moti naše gledanje v nebo, zakaj v mestih ob našem pogledu tja gor zaznamo več raznih žic in anten kot pa dreves.«

Ko gledamo njene najnovejše slike, morda zaslutimo nebo distopičnih pogledov v našo prihodnost, kljub temu pa slike delujejo svetle, polne mehkobe. »Nočem, da bi se gledalec ob slikah počutil nelagodno. Želim, da je slika estetsko privlačna očesu, hkrati pa naj opazovalca spodbudi, da si kljub lepoti zastavi tudi vprašanje o kakšnem problemu in temu, kar nas čaka v prihodnosti.« Razstava bo na ogled do 12. oktobra.