Mickina žegnanjska

Besedilo: Ivan Nograšek
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 5. september 2022 / 13:59

Tunjiške zgodbe (9)

Pozno sobotno popoldne je bilo. Pri farni cerkvi je že dolgo pritrkavalo in tudi iz sosednjih cerkva so se slišali glasovi zvonov. Zvonovi so naznanjali nedeljsko žegnanje. Včasih je bil to zelo pomemben praznik in nanj so se ljudje prav posebno pripravljali. Po vsej vasi je prijetno dišalo po cvrtju in potici. Gospodinje so tekale po hiši in pripravljale dobrote za jutrišnji praznik. Otroci so kukali skozi vrata in čakali na tople dobrote. Gospodarji so pospravljali dvorišča in urejali okrog hiš. Z brezovimi metlami so skrbno pometali pred hlevi in pripravljali krmo za živino, za praznični dan. Dekleta so že od petka naprej prale velike »žehte« perila. Pranje je bilo včasih še posebno težko opravilo, strojev za pranje še ni bilo, pralo se je na roke. Dekleta so se kar skušala, kateri bo sveža belina pri nedeljski maši bolj sijala iz čipkarskih bluz. Micka je bila v vasi med brhkejšimi dekleti in snubcev ji ni manjkalo. Kar nekaj fantov se ji je ponujalo, vendar kot je sama dejala, da na pravega še čaka. Fantje pa so se na vso moč trudili za njeno naklonjenost. Mici pa je svoje oči metala za nekom bogatim iz sosednje vasi. Fante, ki so se ponoči smukali pod njenim oknom, je to zelo jezilo. Tudi Mici je že v petek pred žegnanjsko nedeljo pobrala cunje od vse družine in jih ločeno namočila »ta bele« v enega in pisane v drug škaf, da bi se čez noč dobro odmočile. Tudi svoje hlače, no takrat so bile to še v rednici hlače, in ne krpice, kakršne danes nosijo dekleta, je sramežljivo dala prav na dno škafa, k »ta belim« cunjam. Takrat ženske te svoje oprave niso rade preveč očem izpostavljale, imele pa so jih komaj ene za taboljši in ene za vsak dan. Naslednji dan je bilo treba »žento« še skuhati. To je Mici opravila v velikem loncu na štedilniku. Ko so bile cunje prekuhane, jih je bilo treba še dobro premencati. Še posebej se je potrudila pri svojih hlačah, saj bodo za k maši v nedeljo. Cunje je zdevala nazaj v škaf, na glavo si je položila svitek in si zavihtela škaf na glavo ter odšla proti potoku. Ob vodi je vse cunje obtolkla na perivniku in jih v tekoči vodi dobro izprala. Bilo je že po kosilu, ko je Mici obešala perilo doma na ganku, da se do jutra posuši. Svoje spodnjice je obesila tako, da je grozdje, ki se je prepletalo po lesu, zakrivalo nepotrebne poglede nanje. Rahel vetrič je sušil Mickine hlače v sobotnem večeru. Luna je obsijala lesen gank. Fante je kar potegnilo na vas. Tudi pod Mickinim oknom je tisti večer šumelo in škrebljalo. Nekdo jo je pozno v noč klical in upal, da mu bo odprla okno. Moledoval je in trkal po šipi, Mici pa nič, čakala je na pravega. Pošteno so psi po vasi lajali, zaklel je: »Prekleta Mici!« in jezen odšel. Zdelo se mu je, da jo je slišal hihitati se v kamri. Vedel je, da je Mici budna in da ga je slišala. Ah, vse je šlo po zlu! Vasovalec je togoten zavil okrog hiše, da bi jo ubral proti domu. Pogled pa mu je obstal na ganku, kjer se je sušila Mickina bela »žehta«. Šinilo mu je v glavo, da se tam suši kaj Mickinega. Previdno se je povzpel po škripajočih stopnicah in kmalu za grozdjem našel, kar je iskal. Jezen, ker je spet dobil košarico, je sklenil maščevanje. Mickine bele pumparice je položil na deske, odpel svoje hlače in se nanje podelal. Jej, jej in glej, Mickine »gate« so na mah dobile čuden vonj in barvo. Usta so se mu takoj razlezla v širok nasmeh. Previdno je močno smrdečo stvar zopet obesil nazaj na vrv, si popravil svoje hlače in jo mahnil proti domu. Vso pot je žvižgal in premišljeval, kakšen bo Mickin obraz, ko bo zjutraj prišla do vrvi po svoje hlače. Na žegnanjsko, pri maši, se je fant muzal in premišljeval, ali je Micka danes sploh v hlačah ali ne. Pogledoval je proti njej. Ljudje pa so si mislili, poglej ga, fanta, kako gleda za njo. Sama pa je dobro vedela, komu se sinoči ni oglasila in kdo ji je naredil to sramoto. Pa tega še do danes ni nikomur povedala.