Gotovost v negotovosti

Celo življenje stremimo h gotovosti in nikoli je zares ne moremo najti. Negotovost nas spremlja od rojstva do smrti. Nekaj časa se te negotovosti niti ne zavedamo. Ko smo bili majhni, smo iskali varno zatočišče pri starših in drugih ljudeh, kjer smo se lahko pomirili. S šolskimi težavami smo se že bolj ukvarjali sami, kot študenti še bolj.

Zunanje okoliščine močno povečajo ali zmanjšajo negotovost, ki ji ne moremo uiti. V ekstremnih situacijah bolj jasno vidimo pojave. Npr. v vojnih razmerah se negotovost odraža v boju za preživetje. Nekateri bralci se še spominjate druge svetovne vojne, še več pa nas je takih, ki poslušamo starejše o negotovosti in grozi vojnih časov. Če ste bili kdaj brezposelni, veste, da vas strahovi dobesedno mečejo v naročje negotovosti, delo z majhnimi otroki in skrb zanje, še posebno za odraščajoče, nam kljub trudu ne more dati gotovega izida.

Spominjamo se še, kako je bilo v bivši Jugoslaviji. Skoraj vsi so imeli službe, stanovanja ali hiše, nato pa skok v lepo demokracijo, ki smo jo gledali na Zahodu. Nismo pa pričakovali, da je trg tako krut in neusmiljen in v strahu za preživetje podjetij in lastnih služb smo povečali količino dela in predvsem se je močno povečala negotovost. V Ameriki je to nekaj povsem običajnega, mi pa se na to šele privajamo. Torej zunanjim okoliščinam ne moremo uiti, lahko le v sebi nekaj naredimo, da jih bomo lažje sprejemali.

Formula uspeha je, da iščemo gotovost v negotovosti, ki ji ni še nihče ubežal. To je vseživljenjski projekt. Najprej je nujno sprejeti dejstvo, da je okoli nas kaos, ki ga ne moremo urediti. V njem se pač znajdemo vsak po svoje. Že samo zavedanje, da je negotovost del našega bivanja, nas vsaj malo pomiri. Ključno pri iskanju gotovosti v negotovosti pa je zaupanje in varnost. Zaupanje, da se bo vse nekako dobro izšlo. Religiozni ljudje imajo tu prednost, saj zaupajo največji moči, namreč bogu. Verjamejo, upajo, nadejajo se, pričakujejo, zaupajo, izprosijo, da jih ne bo nikoli zapustil in da jim bo pomagal v vsaki situaciji. To jim daje varnost in gotovost.

Drugi, ključni trenutki grajenja gotovosti, zaupanja in varnosti se v človeku ustvarjajo in gradijo v naših odnosih. Najbolj pomemben je začetek našega bivanja. Kot nebogljeno bitje smo ob svojih starših. Otrok takrat srka vase vzdušje varnosti ali ne-varnosti ob očetu in mami. Takrat se ustvarjajo možganske povezave, ki ostanejo za vse življenje. Vzdušje varnosti (kakršnekoli že), izoblikovane v prvih treh letih, ostane v nas. Za kasnejše lastno spreminjanje je najbolj pomembna ljubezen. Zato starši (in stari starši) poskrbimo, da se bodo malčki ob nas naučili gotovosti. Tako jim bo lažje se spopadati z negotovostjo življenja.