Uživa v ajdovih žgancih z ocvirki

Energično Margo Tiesinga Nink smo srečali v restavraciji Old Cellar Bled, kjer je zaposlena kot natakarica. Sprejela nas je s širokim nasmehom. S soprogom Svenom prihajata iz pokrajine Frizija na Nizozemskem, iz kraja Drachten.

Visoka in nasmejana Nizozemka šteje trideset let. V Slovenijo je pravzaprav sledila leto dni starejšemu soprogu Svenu. »Sven je prišel v Slovenijo zaradi dela. Je vodnik in inštruktor kanjoninga in raftinga,« razloži Margo. Ko je bil star 15 let, nadaljuje, je prišel na prakso prvič, potem pa se je vračal vsako sezono, dokler se v nekem obdobju ni pokazala priložnost, pobral je svoje stvari ter se preselil v Slovenijo. »Takrat še nisva bila par, čeprav sva se poznala že vrsto let. Prihajava namreč iz istega kraja, živiva tri minute narazen, najini starši so najboljši prijatelji, tako da sva v bistvu skupaj odraščala.« Iskrica je pri njima preskočila dvakrat. Po tem, ko se je to zgodilo drugič, sta najprej tri leta in pol vzdrževala razmerje na daljavo, po končanem študiju pa se je Margo odločila, da se preseli v Slovenijo. Sven je takrat živel še na Bledu, sedaj živita v Podnartu.

Kaj pa počne soprog pozimi, nas je zanimalo. Margo pove, da inštruira smučanje in deskanje na snegu. Ona pa, ker je študirala neke vrste prostočasni menedžment, odkar je v Sloveniji, dela kot natakarica. Sedaj že leto dni in dobre štiri mesece dela v restavraciji Old Cellar Bled.

Ker sta s soprogom oba v segmentu turizem – gostinstvo, ju je koronasituacija precej prizadela. Seveda sta razmišljala tudi o tem, da bi se selila nazaj domov, vendar je bilo doma enako. Tudi pri njih so bila zaprtja. Tako sta se odločila, da ostaneta.

Kako pa je dobila delo na Bledu, jo povprašamo.

Spominja se, kako sta v drugem valu razmišljala, da bi za božič nekaj naročila za domov. Tako je Margo brskala po Facebooku in naletela na Old Cellar Bled, vendar se ne glede na to, da sta prej stanovala v bližini, restavracije ni spomnila. »Ker so dostavljali, sem si zaželela pico s pršutom, a ker je niso imeli, mi je prijazni moški glas na drugi strani telefona predlagal njihovo specialno pico golaž. Najprej sem bila malce skeptična, potem pa sem si rekla: dobro, pa poskusimo. Bila je izjemna. Dostavili so jo še toplo.« Potem sta še naročala pri njih, sploh je Margo navdušil steak. »Pomislila sem, če bi mogoče poleti potrebovali kakšno pomoč ... In sem res čez nekaj časa zasledila, da iščejo ljudi, se prijavila, v 14 dneh so me povabili na razgovor in sedaj sem tu. Že takoj, ko sem prišla, sem dobila občutek, da sem doma.«

Margo govori izvrstno angleško, zna nemško, med pogovorom reče tudi kakšno slovensko besedo. Drugače pri naročilih niti nima problemov, zaplete se mogoče, ko imajo stranke posebne želje. »Takrat jim povem, da sem iz Nizozemske, da govorim zelo malo slovensko. Največkrat odreagirajo presenetljivo prijazno. Zmenimo se v angleščini ali nemščini, če pa še to ne gre, pa prosim kolege, da mi pomagajo. Trenutno v dopoldanskem času med tednom obiskujem spletne ure slovenščine in moram reči, da kar precej 'odnesem'.« Slovenščina, meni, je težek jezik, saj pri njih ne poznajo ne dvojine niti množine in za nameček niti ne spolov.

S Slovenci ima res dobre izkušnje, še pove. Presenetilo jo je tudi, da se sosedje med seboj dejansko pogovarjajo. »To je bil zame šok. Ker na Nizozemskem, če veš sosedovo ime, je že veliko.« Domotožja nima, všeč ji je naša narava, hrepeni pa po domači hrani. Znamenite surove ribe herringa oziroma slanika niti ne pogreša toliko, resnično pa sire ... »Pa naše prigrizke ... Vem, da imate v Sloveniji izjemno dobre sire, vendar jaz pogrešam prav posebnega: Old Amsterdam,« je nostalgična. Kaj pa najraje je pri nas? Sven najbolj uživa v čevapčičih, sama pa še posebno v ajdovih žgancih. Nasmehne se, ko doda še: »Mit ocvirki.«