Ko oblasti sploh ni

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 3. september 2022 / 08:58

»Ni boljše metafore za jesen, kot so novembrski dnevi v Ljubljani, ko se ves južni del mesta dobesedno utaplja v potokih dežja ob pločnikih, saj kanali vse te vode ne morejo več požreti. Takrat, leta 1951, ko se te zgodbe začenjajo, sem živel v baraki veterinarske bolnice, moji sostanovalci, bilo jih je pet, so bili študentje nekakšne višje veterinarske šole, ki tedaj še ni bila fakulteta. V sobi je bilo na enem koncu šest postelj, na drugem pa miza, kjer smo risali programe, in seveda peč, zraven pa obvezen zaboj s kurjavo. To smo hodili krast v bolnišnično klet, saj redni obrok, ki smo ga dobivali, ni zadostoval niti za dve uri toplote na dan. Moj sosed, Novogoričan Humar, je bil najbolj težavno bitje na svetu. Drug drugemu sva šla grozno na živce, jaz njemu, ker sem redno pozno ponoči prihajal domov in ga skoraj zmeraj zbudil s svojim kolovratenjem, ki takrat, kadar sem bil nabasan, ni bilo niti malo obzirno, on pa meni, ker je odhajal že navsezgodaj v šolo, vstajal je ob pol sedmih in vsakokrat še v postelji izcuzal dve surovi jajci in tisto cuzanje je bilo za moja občutljiva ušesa tako grozljivo, da sem se takoj povsem razhudil in zaradi mačka tudi trpel neskončne bolečine od skomin. Njegovega cuzanja, ki je trajalo pol primorske zgodovine v novi in stari Jugoslaviji in pod fašizmom, nihče ne bi tako junaško prenašal, kot sem ga jaz. Nekega večera sem se mu maščeval tako, da sem tedaj, ko se mi je kar dovolj pijanemu ob pomisli na to, kako bo zjutraj cuzal svoje 'jejce', obrnil želodec, vzel njegove čevlje in jih napolnil s svojim kozlanjem. Toda ko sem se zjutraj zbujal in nisem vedel, kaj se je v moji pijanosti dogajalo prejšnji večer, sem se, ko je sosed odšel, vendarle spomnil na čevlje. In ugotovil, da so bili žrtve mojega maščevanja moji lastni čevlji …« (str. 7–8)

Tako se začenja posmrtno najdeni rokopis pisatelja Petra Božiča (1932–2009). Letos mineva 90 let od njegovega rojstva, rodil pa se je na Bledu. V nadaljevanju preberemo še celo vrsto sočnih odlomkov, »sočnih« tako v dogodkovnem kot v intelektualnem oziru. »Kako fino je, ko oblasti sploh ni,« zapiše na strani 82. A do tega spoznanja pride šele po številnih konfliktih z oblastjo, pred katero se avtor in njegova umetniška in bohemska tovarišija zatekajo predvsem v tedanje gostinske lokale, ki so nekakšne oaze relativne svobode. Dobro se mi zdi, da sem avtorja v letih, ko je bilo oblasti že manj, tudi osebno spoznal in nam je o teh rečeh tudi sam kaj malega povedal …