Sreča

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 31. avgust 2022 / 11:56

Gremlini iz moje mladosti, 2. del

Sem in tja je naneslo, da je Evgen pri kakšni stranki ob kavi tudi potarnal, da doma ni vse tako, kot bi moralo biti. »Zakaj pa ne greš stran? Zakaj pustiš, da te starši maltretirajo? Zakaj jim ne poveš, kar jim gre?« so mu govorili in kazali mišice, kaj bi pa oni storili na njegovem mestu.

»Nič ne bi storili!« se je jezil Evgen. »Seveda so bili trenutki, ko sem mislil pospraviti svoje stvari in oditi. Toda kam? Kako starše pustiti doma same? Mama je že tako bila ves čas bolehna in neznosno sitna tudi zato, ker jo je vse bolelo. Nisem imel srca, da bi ju pustil sama!

Star sem bil komaj dvajset let, na bančni knjižici sem imel kar nekaj denarja. Del zaslužka sem hranil tudi doma. Nad škatlo, v kateri so bili lepo zloženi bankovci, sta bdela oba, ata in mama. Smešno, a resnično. Za bančno knjižico nista vedela.

Malo po veliki noči sem očetu predlagal, da bi v hišo napeljali centralno kurjavo, na podstrešju pa izdelali nekaj sob, kjer bi imel kotiček zase. 'Preko mojega trupla!' je vzkipel. Še sreča, da je tako rekel. Ker če bi pristal, bi v zidovje vložil vse premoženje, od tega pa ne bi imel nič.

Čez dve leti je mama padla s češnje, se hudo poškodovala po glavi ter čez deset dni umrla v bolnišnici, ne da bi se prebudila iz kome. Sam sebi nisem mogel verjeti: oče se je po njeni smrti obnašal zelo praktično. Bil je prepričan, da dva moška ne moreta sama skrbeti zase. Začel je iskati žensko, ki bi prišla za gospodinjo. Hitro jo je našel. Še preden se je lotila dela, je zahtevala, da se zanjo uredijo prostori, kjer bo imela malo zasebnosti. Pa je šla moja mansarda po gobe! Na njeno zahtevo smo napeljali tudi centralno, zanimivo, pa oče ni rekel ne bev ne mev. Anika je bila stara malo čez sedemdeset, zelo visoka ženska, odločna. Edino, kar je ata motilo, je bilo to, da ni hodila v cerkev. Ob nedeljah je malo dlje spala, tako da sva si zajtrk pripravila sama. Ne da bi vedel, kdaj, je med njima preskočila iskrica. Saj ne bi niti opazil, če se ne bi začel ata za vsako figo smejati. Imel je 83 let, še zmeraj je bil znan kot najboljši izdelovalec coklov, meni je bilo 25 let, ko sem doma dobil košarico. 'Čas je, da greš na svoje!' mi je rekel. Anika je sedela zraven njega in kimala.

Sanjalo se jima ni, kako sem bil vesel teh besed! Si predstavljate: lahko sem odšel od doma, ne da bi imel slabo vest! Kakšen dar! Ata in Anika sta se poročila čisto po tihem, a le civilno. Brez duhovnika. Kako ga je prepričala, ne vem, a tako je bilo. Prvič po več kot četrt stoletja sem videl svojo polsestro. Ni je bilo niti na mamin pogreb, ker ji je oče pozabil sporočiti. Bila je prijetna ženska, sicer že upokojena, a še zmeraj zelo delavna. Vodila je cerkveni zbor, igrala na orgle, bila pa je tudi zelo dejavna pri upokojencih. Ko je slišala, da bom moral oditi, mi je predlagala, da v vasi, kjer je živela, kupim skoraj čisto novo hišo. 'Ljudje so vraževerni, ker se je lastnica obesila, pa je nihče noče, zato jo dediči prodajajo pod ceno,' mi je povedala po pravici.

Hiša me je strašno navdušila! Pripadal ji je še sadovnjak in nekaj malega vrta. Zamenjal sem le kopalnico in pohištvo v spalnici in dnevni sobi. Denarja sem imel dovolj. Vesel sem bil, da imam v bližini tudi polsestro. Res ni bila napačna ženska. Postala sva prijatelja, morda tudi zato, ker sta se njena otroka odselila in ni imela ob sebi drugega kot zelo sitnega moža, ki je bil za povrhu tako navezan nanjo, da je ni niti za trenutek izpustil izpred oči.

Leta so tekla ... Da bi mislil nase? Ni bilo časa! Blizu in daleč ni bilo kopalnice ali kuhinje, kjer ne bi imel prstov zraven. Veliko sem se samoizobraževal, povezal sem se s kolegom Žanom, ki je bil mizar. Najraje sva obnavljala stare hiše in jim dajala novo podobo.

Šele pri tridesetih sem se začel zavedati, da sem drugačen. Imel sem veliko prijateljic, a nobena od njih se ni dotaknila mojega srca. Veliko lepše mi je bilo z Žanom. Zdelo se mi je celo, da sva postala vedno bolj nerazdružljiva. Do prvih objemov je potem prišlo čisto spontano. Priznal mi je, da brez mene ne more živeti. Začelo me je skrbeti, ker mu kakšne velike ljubezni nisem mogel vračati. Imel sem ga 'le' rad, pa lepo mi je bilo v njegovi družbi. Velikokrat je prespal pri meni. V hišo sem ga pripeljal tako, da se je pokrit s ponjavo ulegel v prtljažnik. Bala sva se opravljivih jezikov, ki jih je bilo v vasi s komaj dva tisoč prebivalci več kot preveč.

Najbolj srečen sem bil, ko sem delal. Žan pa si je želel, da bi šla skupaj tudi na dopust. Ker mu nisem mogel ustreči, po pravici povem, zdelo se mi je škoda časa, je šel sam. V Rovinju je na neki zabavi spoznal drugega, mladega fanta iz okolice Škofje Loke. Nekaj časa smo se družili v troje, a ni šlo. Več mi je pomenilo delo kot njuna družba. Poslovno smo še zmeraj sodelovali, intimno pa si nismo bili več blizu. Me je bolelo srce? Niti ne. Nisem bil sposoben globljih čustev? Kaj pa vem. Ko me je polsestra presenetila za štirideseti rojstni dan, sem jokal kot otrok. Ko mi je umrl oče, nisem potočil niti solze.

Kriza srednjih let se me je močno dotaknila. Pogrešal sem duhovno širino, ki je nisem imel. Manjkala mi je izobrazba, globlji duhovni stik s sočlovekom. Z moškim ali žensko? Ni mi bilo pomembno. Počutil sem se zelo samega in osamljenega.

Potem sem spoznal Darjo. Doštudirala je medicino, a se je morala zaradi bipolarne motnje odpovedati poklicu, ki ga je imela zelo rada. Navezala sva se drug na drugega, res sva imela veliko skupnega. Tudi njena duša je bila ranjena zaradi pomanjkanja ljubezni v otroštvu. Živela je z mamo, ki ji ni pustila dihati. Nekoč sem jo čisto preprosto in spontano stisnil k sebi. Takšnega navala čustev, kot me je preplavil takrat, nisem čutil ne prej in ne pozneje. Čez nekaj mesecev se je preselila k meni. Danes paziva drug na drugega, veliko se objemava in imava se rada. Brez nje, ki mi je kot sestra, ne bi mogel več živeti. Vem, da je danes svet poln čustvenih čudakov, morda sem tudi sam eden od njih, a nikogar ne smemo obsojati, če ne vemo, kakšne izkušnje nosi v duši. Svojo zgodbo sem povedal zato, da se iz 'čudakov', meni podobnih, ne bi več norčevali. Tudi besede in prezirljivi pogledi bolijo, če še ne veste.«