Vzgoja za trajnostni razvoj

V sklopu konference ravnateljev slovenskih vzgojno-izobraževalnih zavodov na Brdu pri Kranju so pripravili tudi okroglo mizo, na kateri so se posvetili vprašanju vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj.

Glede na to, da bo od mladih vsega sveta v prihodnje odvisno, kako se bo civilizacija odzivala na trajnostne izzive, ki jih prinaša čas, je ključnega pomena, kako jih bomo v obdobju izobraževanja opremili z znanjem, veščinami in vrednotami ter jih spodbudili k aktivnemu vključevanju pri reševanju trajnostnih izzivov, so kot iztočnico za okroglo mizo navedli na Zavodu RS za šolstvo. Svoj pogled na to so predstavili predsednik vlade Robert Golob, minister za izobraževanje Igor Papič, namestnica direktorja Zavoda RS za šolstvo Stanka Preskar, Gregor Torkar s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani in Andreja Ahčin iz Biotehniškega centra Naklo.

Po besedah ministra Papiča se moramo ob vprašanju, kako spremeniti šolo za prihodnji trajnostni razvoj, najprej vprašati, kako spremeniti sebe. »V družbi je treba pokazati jasno spremembo, potem bo šolski sistem samodejno sledil tej spremembi. Zato spremenimo sebe, družbo, in temu bo sledil šolski sistem.« Politika pa mora po njegovih besedah ustvariti razmere, da bo razvoj uspešen. Stanka Preskar je pojasnila, da so na zavodu za šolstvo že doslej v številne projekte vključevali tematike trajnostnega razvoja in tudi v prenovljenih učnih načrtih predvidevajo trajnostni razvoj kot enega temeljnih stebrov. To po njenih besedah ponuja priložnosti za pouk, ki prinaša drugačno kakovost. »Šolski sistem je živa materija, in čeprav se je v preteklosti pogosto govorilo, da za bistvene spremembe v šolstvu potrebujemo veliko časa, pa se je ravno v minulih dveh letih pokazalo, da so mogoče tudi zelo hitre spremembe.« Gregor Torkar je pojasnil, da skrb za okolje pri mladih postaja vedno bolj izrazita, kar se odraža tudi v okoljskih gibanjih in nedavnem referendumu za vodo. Po drugi strani pa so raziskave pokazale, da se na tem področju čutijo izigrane in izdane, kar vodi v frustracijo, ki jo v okoljski znanosti imenujejo okoljska melanholija. Mladega, ki je poln idej in življenjske sile, pripelje do občutka nemoči in bivanjske praznine, je opozoril in dodal: »Mladi zahtevajo spremembe, kar moramo v družbi sprejeti kot nujno.« Ustvariti je treba okolje, je poudaril Torkar, v katerem se bo razvijal demokratični diskurz – da razpravljamo in poslušamo. »Šola mora biti progresivna; ustvarjati mora spodbudna učna okolja in se odpirati lokalnim skupnostim.« Tudi Andreja Ahčin je poudarila, da se mora šola odpirati navzven. »Pri trajnostnem razvoju se je treba zavedati, da si kamenček v skupnem mozaiku in da je treba imeti pogum za spreminjanje lastnih navad.« Veliko se po njenem mnenju lahko naučimo tudi drug od drugega, zato so vsi sodelavci pri njih ponotranjili metodo akcijskega raziskovanja. »Tako z majhnimi koraki izboljšujemo lastno prakso.«

Predsednik vlade Robert Golob je ob koncu ugotavljal, da vprašanje podnebnih sprememb melanholije ne vzbuja le pri mladih. »Vsi se počutimo nemočne glede tega, kaj lahko naredimo kot posamezniki. A vsak od nas je lahko kamenček v mozaiku oziroma bi jaz to popravil – vsak od nas je lahko kamenček, ki sproži plaz, in ko se to zgodi, stvar ni več brezupna. Namesto da smo frustrirani, se počutimo navdahnjeni.« A da bi sprožili plaz, ki ga ni mogoče ustaviti, je treba delovati v skupnosti, je še poudaril.