Ubijalci najine sreče

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 29. avgust 2022 / 09:57

Morda se starejši bralci kolumne sprašujete, zakaj se danes toliko ukvarjamo z odnosi. Včasih ni bilo časa, danes smo postali zahtevni glede kakovosti odnosov, ki jih živimo. Včasih ni bilo znanja o odnosih, danes ga je veliko. Vemo tudi, da si vsi globoko v srcu želimo biti srečni. V otroštvu je naš najbolj pomemben odnos z mamo in očetom, v odrasli dobi pa odnos z možem oziroma ženo. Lahko zapišemo tudi s partnerjem ali partnerko. Urejeni odnosi so pot do sreče in zdravja. Večina ljudi se odloči za zakon/partnerstvo, zato je za večino ljudi zakonski/partnerski odnos največja priložnost za skok v življenjsko srečo.

Na poti gradnje srečnega zakona nas pričakajo zmaji. Prvi je kritika, nerganje in stalna sitnoba, ki jo izražamo možu ali ženi. Pozitivne kritike v zakonu ni. Pogosta kritika zagotovo uničuje medsebojno sožitje. »Ti si vedno prepočasen, ti se nisi zavzela zame, ti me ne spoštuješ, ti ne urediš svojega videza, ti si predebela, ti si nesposoben rešiti problem, ti si taka in taka ...« Takšna kritika leti direktno na osebnost človeka, ki živi z nami. Dajemo mu vedeti, da je z njim nekaj narobe, da ni primeren, da se mora on ali ona spremeniti. Pri tem spregledamo lastne občutke in damo vso krivdo možu oziroma ženi. Ženske so v povprečju boljše govornice in tudi kritičarke.

Ko še poglobimo kritiko s poniževanjem (npr. vedel sem, da tega nisi sposobna, od nekdaj se obnašaš kot povožena kokoš, saj še matematike nisi bil sposoben narediti v srednji šoli ...), hitro pridemo do prezira – to je drugi zmaj, uničevalec. In po možnosti dodamo še ščepec sarkazma in cinizma (pogosto zadostuje že ciničen nasmešek). Norčevanje iz partnerja ima podobne učinke. Precej dobro vemo, kaj je nekdo v zakonu zamočil pred mnogimi leti. Stalno norčevanje in poniževanje drugega uničuje človeka. Seveda pa nimamo stika z lastnimi občutki – ukvarjamo se pač z njegovimi ali njenimi napakami.

Nato vznikne tretji zmaj – obramba. Ko nas nekaj zaboli (kar opisujemo zgoraj), znorimo. Se jezimo, besnimo, uporabljamo besede, nad katerimi smo še sami presenečeni. Ko smo napadeni, se pač branimo na podoben način. Z obtožbami, s sramotenjem, z zgodovinskimi dogodki iz naše baze podatkov. Če to ni dovolj, če nismo dovolj prizadeli svojega moža (ali žene), uporabimo zadnje orožje – omenimo kakšno lastnost njegove mame ali očeta ali njun odnos, ki ni najbolj briljanten.

Potem pride še en zmaj, ki nas vzame v svojo votlino in pravi: »Kar bodi užaljen, v svoji tišini, premlevajva skupaj, kaj vse je ona rekla in kako se je ona obnašala. Umakni se in jo kaznuj s tišino in samoto.« Kaznovanje s tišino in umikom (lahko fizično ali samo čustveno) je izredno boleče za oba, čeprav si tega nočeta priznati. Moški smo bolj podvrženi umiku kot ženske.