Nekoč le za lov, danes tudi v veselje

S koncertom ob občinskem prazniku je Društvo Lovski rogisti Bohinj zaznamovalo 25-letnico delovanja, ki jo praznujejo letos. So ena izmed le dveh gorenjskih glasbenih skupin, ki še neguje to žlahtno lovsko tradicijo.

Na vprašanje, ali so bolj lovci ali bolj glasbeniki, je po lepo obiskanem jubilejnem koncertu v Bohinjski Bistrici prejšnjo nedeljo predsednik bohinjskih lovskih rogistov Peter Benedik odgovoril s širokim nasmehom in odločnim: »Kar oboje enako!« Čeprav je priznal, da je pravih lovcev v eni od le dveh gorenjskih skupin rogistov bolj malo, od 13 članov le trije, jih je čisto dovolj za resen glasbeni sestav, je še dodal.

»Se je že zgodilo, da smo igrali na dveh pogrebih hkrati – pol nas je šlo na enega, pol pa na drugega,« razloži, kako so danes poleg koncertov in priložnostnih nastopov videti aktivnosti rogistov, nekoč zadolženih predvsem za to, da so z mogočnim in predirnim zvokom zaznamovali začetek, nato pa tudi konec lova.

»Svoje 'štime' so bile, če je padel srnjak, drugačne, če je padel jelen ... « je še pojasnil Benedik. »K nam v Bohinj je sicer rog, če držijo moji podatki, prvi pripeljal neki lovec Ruppe iz Nemčije. Lovski družini Stara Fužina je poklonil tri rogove in je bil tudi prvi, ki je v Bohinju zaigral na lovski rog, ko je kot gost ustrelil srnjaka.«

Nato so lovske rogove v Bohinju poznali in igrali; Skalarjev Tonček, Stojko Žmitek in Rožičev Boris so se v sedemdesetih letih vozili na vaje celo v Gorje, pravi Benedik. »Ampak takrat se ni prijelo; ni bilo ne posluha ne denarja, smo pa kasneje prav na pobudo zdaj že pokojnega Stojka Žmitka, nato dolgoletnega predsednika in častnega člana, pred četrt stoletja vendarle začeli igrati.«

Začetki pred 25 leti so bili kar težki, se spominja Benedik, ob Janezu Smukavcu danes edini, ki je pri bohinjskih rogistih vse od ustanovitve dalje.

»Dobili smo se, da bi igrali, in na sestanek povabili predsednike lovskih družin Bohinja. Imeli smo voljo, denarja pa ne. Pa se je za finančno podporo odločila Lovska družina Nomenj Gorjuše, ki nam je namenila dva tisoč tedanjih mark, s katerimi smo kupili dva velika in dva mala rogova. Po enega velikega in enega malega sta nato kupili še lovski družini Bohinjska Bistrica in Stara Fužina in začeli smo hoditi na vaje. Igrati na začetku še nismo znali, tako da z nastopi nismo mogli zaslužiti, pa smo prošnjo za pomoč naslovili na zvezo lovskih družin Gorenjske. Tam so nam povedali, da nam lahko finančno pomagajo le, če smo organizirani v društvo, ki ima tudi svoj račun. Pa smo se organizirali in dobili nekaj denarja, za kar smo še danes hvaležni. Hvaležni smo tudi Lovski družini Stara Fužina, ki nam odstopa prostore za vaje.«

Po težkih začetkih so pod strokovnim vodstvom obvladali iz leta v leto več programa, ki je danes že kar zajeten, bohinjski rogisti pa s ponosom lahko rečejo, da jim gre igranje zdaj dobro od rok. »Igramo na lovskih prireditvah, udeležujemo se različnih srečanj rogistov, kjerkoli že so, sodelujemo na prireditvah Občine Bohinj, priredili smo že dve srečanji lovskih glasbenih skupin, pred tremi leti smo pa smo se udeležili tekmovanja v Avstriji, na katerem smo osvojili visoko nagrado, srebrn lovski rog,« našteva Benedik.

Njihovi mentorji so profesionalni glasbeniki, v zadnjem obdobju Anton Mikelj in Martin Zupanc. Inštrumenti, na katere igrajo, so večinoma izdelani v Avstriji, od tam in iz Nemčije, ki veljata za zibelki lovskega roga, prihaja tudi največ glasbe za ta inštrument. Ena od skladb, ki jih igrajo na koncertih, pa je bila napisana prav zanje; gre za delo skladatelja Jožeta Grleca, ki nosi pomenljivi naslov Bohinjski rogisti prihajajo.

Zadovoljni so, da se jim radi pridružujejo mladi glasbeniki. Malo zaradi dobre družbe, malo pa zaradi glasbe in temeljitega dela, ki jim je v veselje, je povedal Benedik.

V jubilejnem letu bodo bohinjski rogisti še nastopali v domačih krajih, predvidoma proti koncu leta v Češnjici in na Gorjušah.