Za vsakogar se najde nekaj

Za vsakogar se nekaj najde (2)

Prebudila sva se v krasno jutro brez oblačka, topli piši vetra pa so napovedovali vroč julijski dan. Iz vasice Javorje sva se ponovno zapeljala do Sedla (1907 m n. m.) in pot še za nekaj ovinkov podaljšala do prvega večjega parkirišča, od koder se v travnat svet odcepi strma ozka stezica. Ta naju je v nekaj skokih pripeljala do Žlijeba, mimo Duških polic in redkih balvanov ter tik pod prelazom zavila proti vzhodu. Tam sva z zanosom zagrizla v še večje strmine in po dobri uri prispela na manjše sedlo med mogočnim Prutašem (2393 m n. m.) in Šarenimi pasovi (2248 m n. m.) – zanimivim gorskim masivom iz plasti trave in skalovja, ki so drug na drugega naloženi tako, kot bi se gora počasi izlivala v dolino Skrčke. Na sedlu sva skupaj z drugimi pohodniki, ki jih je bilo ob koncu tedna kar precej, obležala na toplih travah in sklenila, da se raziskovanje gorskega Durmitorja tu konča.

A kjer se položijo strmine mogočnih vršacev, tam se začenjajo gosti smrekovi gozdovi, ki med krošnjami skrivajo krasna ledeniška jezera. Najbližje Žabljaku je Črno jezero, ki je zaradi svoje barve in kristalno čiste vode priljubljena turistična atrakcija. Nekoliko nad njim se na višini 1500 metrov razteza Zminje jezero, še višje pa je med neskončne preproge gostega gozda ujeto jezero Jablan.

O »kačjem« jezeru med domačini kroži znana legenda, ki pravi, da je jezero dobilo ime po strupenih kačah, ki so nekoč obiskovalcem preprečevale dostop do obale. Bolj kot zaradi pravljične radovednosti pa sva z Nejcem v popoldanske aktivnosti vpela sprehod do Zminjega jezera z namenom sprostitve in ohladitve. Krožno pot sva začela v vasici Bosača, nadaljevala po širokem kolovozu mimo odcepa za jezero Jablan ter od obale Zminjega jezera sledila toku Mlinskega potoka vse do velikega Črnega jezera. A ker prazna vreča ne stoji po konci, sva pozno popoldne zaključila na terasi domače gostilne na obrobju Žabljaka, ki na bogatem meniju ponuja vse od kačamaka, kajmaka in japracev do mešanega pečenega mesa, uštipcev in sladkih friganic.

Raznolikost nacionalnega parka Durmitor pa se čez mogočne gore, »gorske oči« in okusno hrano proti severu razteza v ozko sotesko reke Nevidio in globok kanjon reke Tare. Ta v najglobljih delih tone kar 1300 metrov globoko, brzice in rečni skoki pa poleg spusta po jeklenici Đurđevića Tara zagotavljajo pestro adrenalinsko dogodivščino. (Konec)