Na rovtu »Za rudo«, 9. del

Jaz sem potem to razpoloženje obeh tolikokrat bridko občutil. Kakor je resnica, da na marovtovino nikoli nisem računal, je pa tudi res, da sem bil bridko razočaran, ko sem po sedmih letih zastonjskega dela od Marovta odšel čisto praznih rok. Lastnika dveh največjih kmetij, oče in hči, sta že dočakala tisto malo v zadnjem domu. Tudi meni to ni več daleč. Zato si prizadevam pridobiti vsaj malo tistih zakladov, ki jih tatje ne kradejo in molji ne uničijo …

Huda vojna leta

Devetnajstoštirideseto leto. Dobrih dvajset let star sem oblekel vojaško suknjo. Sicer se vojaščine nisem nikoli bal, vendar mi takrat ob odhodu le ni bilo vseeno. Nekje na obzorju so se že zbirali temni oblaki. Hitler je s svojo vojsko že začel tisto strašno osvajalno in pokončevalno pot. Čeprav na naših mejah še ni bilo čutiti neposredne nevarnosti, je vsak trezno misleči mogel sklepati, da Hitler po zmagi nad Čehi, Poljaki ne bo šel počivat … Pri dekletu sem dobil slovenski pušeljc in med vrstniki se mi ni bilo treba sramovati. Na vpoklicnem listu je bilo napisano, da moram med drugim vzeti s seboj tudi hrano za tri dni, to je za čas, ko naj bi predvidoma prišli na določeno mesto v kasarno. Tedaj sem bil pri stricu Marovtu v Podhomu. Moj položaj že vsa leta ni bil zavidanja vreden. Nisem imel nikakršne plače. Dobival sem samo hrano in najnujnejšo obleko. Tako sem bil sam brez sredstev. Da bi dobil, kar sem moral vzeti na pot, sem tisti vpoklic pokazal stricu v upanju, da mi bo vse potrebno oskrbel. Pa sem bil spet, kot že tolikokrat prej, bridko razočaran. Pri odhodu mi je stisnil v roko 50 dinarjev. Žena – gospodinja pa mi je prinesla eno suho klobaso, rekoč: »Kruh pa si v miznici sam odreži.« To je torej bila popotnica po skoraj sedmih letih dela in hrana za tri dni potovanja. Z denarjem pa sem si moral kupiti še 5 različnih krtač, milo, zobno pasto in še kaj. Vse to je bilo tudi zahtevano na vpoklicnem listu. Ničesar si nisem upal reči k temu. Danes se čudim samemu sebi, toda tedaj so pač bili takšni časi … Edino, kar mi je bilo dosegljivo, so bili suhi jabolčni krhlji. Teh sem skrivaj »ukradel«, kolikor sem jih mogel neopazno skriti v žepe. Ko smo potem potovali in so drugi bogato rezali potice, meso, klobase in praznili steklenice, sem jaz skrivaj v kotu vagona grizel tiste krhlje. Bilo me je sram, da bi kdo vedel, kakšno popotnico imam jaz, ki odhajam iz najbogatejše in najuglednejše gorjanske kmetije … V Ljubljani smo se za kratek čas zadržali v neki kasarni. Potem smo odšli na postajo, kjer smo vstopili v vagone tovornega vlaka. Na vagonih je pisalo, da so za »40 vojnika« ali za »6 konja«. V vagonu je že bilo nekaj bal slame. To smo razkopali in si na njej pripravili ležišče. Nič zato, če smo potovali tako primitivno, bilo nam je kar udobno. V Ljubljani smo tudi dobili vojaške spremljevalce. V času potovanja so ti kar spretno prikrivali svoj pravi obraz. Bili so pač zadovoljni, ker so jim fantje prav radodarno delili svoje popotne dobrote. Jaz jim svojih krhljev seveda nisem ponujal. Brez posebnih doživetij smo tako dospeli do železniške postaje Delnice. Od postaje se je naša karavana s svojimi lesenimi kovčki (ki so bili vsi po enotni meri in obliki) usmerila proti kasarni. V tej je bil štab planinskega polka in bili smo mnenja, da smo že na cilju. Toda ne! Po kratkem počitku smo svoje kovčke naložili na tovorni avto, ki jih je potem peljal do našega cilja. Mi pa smo se peš odpravili po slabi prašni cesti proti Gerovu v Gorskem kotarju. Bila je zelo dolga pot. Menim, da smo prehodili najmanj 25 km. Nekajkrat smo se malo oddahnili, potem pa spet dalje in dalje. Še se spominjam, kako težko je bilo tistim, ki so na vlaku preveč pogledali v steklenico. In teh ni bilo malo. Končno smo srečno prišli v Gerovo. Lep planinski kraj, večja vas s skoro novo kasarno, trgovino, nekaj gostilnami, župnijsko cerkvijo. Kmalu po vstopu v kasarno smo končno dobili tudi prvič vojaško hrano. Mnogim, ki so še vedno imeli v kovčkih boljšo založbo, tista »čorba« ni teknila. Končala je v čebrih za prašiče. Jaz pa sem že tako težko čakal nanjo. Porcijo sem kar brž izpraznil, še bi bil jedel, toda za »repete« nisem upal prositi. Sledilo je striženje »na balin«. Marsikomu je bilo žal lepo negovanih las, meni pač ne. Ko so nas potem nagce pognali pod vodno prho, je bilo večini nekoliko nerodno.

(Se nadaljuje)