Slovenska obala

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sobota, 20. avgust 2022 / 13:12

Slovenska obala je kratka, lepa, je blizu, je naša. Ko preživljava dopust na slovenski obali, imava utečen urnik. Spiva zunaj na balkonu, ker je hladno in lahko gledam zvezde. V začetku avgusta sonce vzide ob šesti uri. V trenutku postane presvetlo in pretoplo za spanje. Vstaneva in potep se prične. Sprehod od Izole do Pirana neposredno ob morju sem malo spremenila. V Mesečevem zalivu grem po pešpoti na vrh flišnega klifa. To je urejena, »uradna pot«, ki te pripelje praktično k Strunjanskemu križu. Od tam po gozdu do hotelov, čez soline, mimo hotela Salinera po pešpoti, ki preči greben, in že si v Fiesi. Od Fiese do Pirana vodi sprehajalna steza. Tako pot opravim v treh urah. Za eno uro sem jo skrajšala in ne prečkam najbolj izpostavljenega rta ob morju, kjer ti voda v dopoldanskih urah lahko seže tudi do pasu.

Naslednja možnost je kolesarjenje. Sedaj se voziva po hribovitem zaledju slovenske Istre. Malija, Šared, Baredi, Gažon, Padna, Koštabona, človek opazuje lepe razglede z višine. Vidim povsem novo dimenzijo obale. Vse, kar opisujem, opravljava v dvoje, skupaj z Janezom. Otroci, če gredo še z nama, nimajo težav s spanjem in jutranjim soncem, oni lahko spijo globoko v dopoldan … Lepo izhodišče so Korte. Od tam sva šla do vasi Sveti Peter, kjer sta lepo urejeno vaško jedro in lokev. Voda je vir življenja, njegov začetek in konec. Sledil je spust v Dragonjo in potem po celotni dolini Dragonje nazaj proti Marezigam. Čudovit svet, najlepši, če greš peš ali s kolesom. Naplavna flišna ravnica je obdelana, vinska trta, vrtovi, le reke v strugi praktično ni. Trenutno je presahnila. Jeseni, ko – upajmo – bo vode največ, bo čudovito opazovati slapova Pinjevec in Supot. Cesta je v nekem delu na novo asfaltirana, pa zopet makadamska, mimo vasi Župančiči se pripelješ v Marezige. Vinska fontana in še boljša kavarna, kjer nudijo refoškov sladoled in refoškovo torto. Seveda, saj smo v deželi refoška. Nekaj časa slediva modrim tablicam z zobatim kolesom, ki označujejo Slovensko turnokolesarsko pot, nekaj časa se voziva med vasmi, polji in vinogradi. Naslednja tura naju vodi proti Kubedu in v Hrastovlje. V Kubedu pod borovci je majhen prostor za prireditve, kjer je gotovo zelo ljubko, majhno in skrito. Na eni od kmetij imajo kamp in refoškov sok. Naslednji dan jo mahneva proti Ospu. V tamkajšnjem kampu so trenutno popotniki, za plezalce je prevroče. Nadaljujeva proti Italiji, mimo slovenskih vasi. Pred Trstom zavijeva na Porečanko in nazaj proti Škofijam. Vse to omogoča električno kolo. Omejitvena dejavnika sta baterija na kolesu in vročina. Okrog poldneva sva spet v Izoli, skok v vodo, potem pa lahko berem, počivam, kuham …

Komentarji (1)

Jakub Wojciechowski

Zame je način življenja kot je opisan zgoraj stresen. Imam občutek, da avtor noče v tem življenju ničesar zamuditi- življenje je treba izkoristi, kar se le da. No tako se men dozdeva, vi pa kakor hočete. Jaz sem živa lenoba. In lenoba je UMETNOST. Že samo če pogledam svoj dom: ležalnik na vrtu, ležalnik na terasi, nadstandardno velike sedežne, v vsaki sobi poleg postelje še zofa za umetnost pol sedenja, pol ležanja, celo na stopnišču je klopca za počit, ko gre človek iz enega nadstropja v drugega. Trudi trampolin je spremenjen v nočno opazovalnico zvezd. Aja pa jogijska blazina je na balkonu obložena s blazinami, spremenjena v večerno ležalnico. Pa še tako arabsko talno valjalnico imam, če komu (po navadi meni) paše spit kavo ali čaj tako da nekako sedi oz. leži na tleh in potem naprej malo zadrema. Lenoba ni samo umetnost, je tudi znanost. Ko človeka od ležanja vse boli, po navadi naredi prvo napako in začne muvat. No, tu je kritična točka. Potrebno je samo zamenjati položaj in nadaljevati z novimi dimenzijami lenobe. Kot kombinacija strelca in device sem težko pri miru in potem bolj izumljam razne načine pol sedenja, pol valjanja, ležanja, pol ležanja in obratno. PS: vse kar sem dons naredil je, da sem psu zamenjal vodo. In to me kar malo žre.

2022-08-20 16:01:57