Sonce vzhaja na zahodu, 1. del

Besedilo: Luj Šprohar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 15. avgust 2022 / 09:49

Julija je sedela skupaj z novomeškim proštom v Šmihelskem gradu, kjer je tisti čas živela z možem Jožefom in z nekaj hčerami, ki so bile do takrat že rojene. S proštom sta recitirala Prešernove pesmi in bila pri tem tako vživeta, da nista opazila, kdaj je v sobo vstopil Jožef. Nekaj trenutkov je opazoval dogajanje. Seveda Prešernovih pesmi ni maral, ker jih ni mogel niti prebirati, saj mu je bila kranjščina, kot se je takrat reklo slovenskemu jeziku, tuja. Tudi Prešerna samega ni prenašal, ker je poznal njegovo strast do Julije. Rdečica mu je pognala kri v glavo in bil je jezen. Stopil je do Julije in ji primazal klofuto. Julija je planila v jok zaradi besa in sramu. Novomeškemu proštu pa je Jožef pokazal vrata in ga vljudno, a hladno odslovil. Pri tem mu je odsvetoval tovrstno početje v svoji hiši.

Julija je že od mladih nog občudovala Prešerna, še bolj pa, odkar ji je posvetil Sonetni venec. Pri svojih prijateljicah je opazovala njihovo nevoščljivost, ker ji je tako velik pesnik posvetil velik del svoje poezije. Mati pa je besnela zaradi tega in rekla Juliji: »Raje te dam v klošter kot pa temu frajgajstu in zapitemu pravdarju, pravemu kmetavzu.« Julija je jokala, in ko jo je mati zadnjič spet nahrulila zaradi Prešerna, se je zaprla v sobo in tri dni ni prišla iz nje. Včasih je v večernih urah skrivaj opazovala trg pod hišo in gostilno, iz katere se je pozno ponoči vračal Prešeren čez Špitalski most v stari del mesta, v katerem je prebival. Včasih je skrivoma skozi zaveso pomahala in si zaželela, da bi jo videl, saj je vsakič, ko je prišel iz gostilne, pogledal gor proti njeni sobi, in če je gorela luč, je hrepeneče pogledoval proti njej. Mati je hotela za vse na svetu preprečiti dogajanja v prihodnosti, ki bi se zgodila proti njeni volji, proti njenim načrtom, saj bi se lahko vse skupaj končalo s katastrofo. Zato je dala Julijo Jožefu, ki pa se je takrat že odpravljal na novo službeno mesto v Novo mesto. Tako je Julija spremljala Prešerna le prek časopisov, v katerih je objavljal svoje pesmi.

Z Jožefom pa ni bila srečna, ker je bil grob in ohol do nje. Zato je njeno srce po tihem hrepenelo za Prešernom. Tako sta bila precej oddaljena, a kadar je Julija prišla v Ljubljano na obisk, se je pri prijateljicah pozanimala, kako živi pesnik. Hlastno je poslušala novice.

Leta pa so tekla. Mati se je z njo preselila v Novo mesto in z Jožefom sta se dobro ujemala, saj sta bila sorodni duši. Julija pa je morala živeti po njuni volji. Zaupala se je le svoji hišni Marički, ki jo je s sabo pripeljala iz Ljubljane. Tako ji je bilo v uteho, da je lahko skupaj s proštom uživala ob prebiranju Prešernovih pesmi. Odkar pa ju je zalotil njen mož, je vedela, da bo odslej vse le še težje. Takrat sta imela že štiri hčere. Končno se je rodil sin. Vseeno ni bila srečna ob možu. Vse drugače bi bilo, če bi lahko vzela njega, za katerim ji je hrepenelo srce. Čeprav bi tolkla revščino, kot ji je vedno govorila mati. Po očetovi dediščini je imela tudi nekaj svojega denarja. Že večkrat je razmišljala, da bi Prešernu poslala nekaj denarja, da bi lažje živel. Saj je imel stalno plačo pri odvetniku Crobathu, a kaj, ko ni znal ravnati z denarjem. Rad je pomagal revnejšim od sebe in tako je večina denarja prehitro pošla. Predvsem ob večerih v gostilnah, s prijatelji. Če ne bi imel ob sebi svoje sestre Katre, ki mu je gospodinjila, bi bil res pravi revež. A le kaj bi si mislil, če bi mu poslala denar ... Bil je ponosen človek in bi bil globoko prizadet. Živel je v Kranju, kjer je imel samostojno odvetništvo. Slišala je tudi, da je že zelo bolan. Nekaj jo je vleklo k njemu, vse bolj. Ni vedela, kaj je to, a občutek je bil močan. Dala je pripraviti kočijo za na pot. Jožef je bil začuden, zakaj kar naenkrat želi na pot, in jo je pri kosilu vprašal: »Kam pa se odpravljate?« Odgovorila je: »V Ljubljano bi rada šla, ker že dolgo nisem bila. In nekaj prijateljic imam, ki jih nisem obiskala že vrsto let.« »Ja, koliko časa pa mislite ostati?« »Dan ali dva, ne vem še.« »Greste sami ali gre z vami še kdo?« »Le Maričko bom vzela s sabo, ker mi bo v pomoč.«

Pristal je na to, čeprav s težkim srcem. Pa naj gre, če bo potem lažje živela.

Med vožnjo proti Ljubljani je razmišljala o tem, da bi se zapeljala do Kranja in ga obiskala. Morda bi jo sprejel in se je razveselil. Kaj pa, če mu ne bi bilo po godu? Sedaj je bolan in nič več mlad kot nekoč, ko je še hodil za njo.

(Se nadaljuje)