Leta so le številka

Radovljičanka Anka Rupel, upokojena profesorica, še vedno rada uči. S skupino upokojencev se že več kot dvajset let srečuje na klepetu v angleščini, vodenje telovadbe pa je pred nekaj leti zamenjala za vsakodnevno udeležbo na jutranjih srečanjih »oranžnih telovadk« Šole zdravja.

Če komu, Anki Rupel, upokojeni profesorici angleščine in nemščine iz Radovljice, leta ne morejo do živega. Devetdeset let, kolikor jih je praznovala konec julija, je opaziti zgolj v izjemno bogati beri izkušenj, ki jih je iskriva gospa nabrala na svoji pestri življenjski poti, v načinu življenja pa zagotovo ne.

Morda jo je – tako kot večino od nas – v zadnjih letih malce upočasnila epidemija, a se druženju nenaklonjenim časom navkljub ne odpoveduje svojim velikim ljubeznim: poučevanju, športu in umetnosti.

Od otroštva v Radovljici

S starši, ki izhajajo iz Poljanske doline, se je v Radovljico preselila kot nekajletna deklica že pred drugo svetovno vojno. Oče, odličen geodet, je bil v mesto premeščen za nagrado po odlično opravljenem delu v makedonski Strumici, kjer mu je bila zaupana zahtevna naloga vzpostavitve katastra.

Vse odtlej živi v Radovljici, kjer se je rodil tudi njen brat, znani urolog Marko Stanonik. S soprogom Nikom Ruplom, profesorjem slovenščine in ruščine, sta se spoznala že kot dijaka na današnji Vegovi gimnaziji v Ljubljani. Vse življenje sta poučevala na osnovni šoli in tedanji Ekonomski šoli v Radovljici.

Vse življenje poučuje

Po končani ljubljanski filozofski fakulteti je kot varuška oziroma »au pair«, kot se je reklo tedaj, dve leti preživela v Angliji. Z možem sta veliko potovala po svetu. V Anglijo pa se je rada vračala, posebno v obdobju, ko je tam kot veleposlanik z družino živel mlajši sin Tadej.

Po upokojitvi je poučevala na Ljudski univerzi v Radovljici. Posebno ljuba ji je skupina upokojencev, s katero se na »coffe time« srečuje že več kot dvajset let. Še sedaj se dobivajo vsak drugi ponedeljek, čeprav jih prihaja le še sedem, pove gospa, ki se ji v pogovoru med stavke vsake toliko časa prikupno prikrade kakšna pripomba v angleščini.

Telesno kondicijo je vse življenje ohranjala s športom. Vse do začetka epidemije je, skupaj več kot petdeset let, enkrat tedensko vodila telovadbo za upokojence. Zdaj je že šesto leto aktivna članica Šole zdravja, kar pomeni, da načeloma vsako jutro odide v radovljiški športni park in se skupini telovadk v oranžnem pridruži na jutranji rekreaciji.

Ljubeča družina

Veliko veselja ima z vnuki. Najstarejši sin Matej z družino živi v neposredni bližini, srednji Andrej s soprogo in sinom v bližnjih Lescah, pred časom se je po letih življenja v tujini v Slovenijo vrnila tudi družina najmlajšega od treh otrok, Tadeja.

Kakšnega velikega praznovanja ob okroglem jubileju si ni želela, pravi, družinsko srečanje bo konec poletja. Je pa vesela, da so jo v hiši s čudovitim vrtom, kjer zadnjih nekaj let po soprogovi smrti živi sama in samostojno, v dneh okoli praznika obiskali sorodniki in številne prijateljice.