V Kajžnkovo hišo po zabavno zgodovinsko izkušnjo

V Ratečah se je nedavno odprl novi Escape muzej (muzej pobega), ki obiskovalcem poskuša približati zgodovino na igriv in zabaven način, vendar vseeno ohranja temelje muzejske zbirke.

Rateče – Ob vstopu v Kajžnkovo hišo obiskovalca preplavijo občutki domačnosti, topline in tradicije ter na prvi pogled res ne deluje, da se v ozadju skriva drugačno raziskovanje preteklosti. Nejc Poljanec, muzejski vodič, poudarja, da je bilo glavno vodilo pri oblikovanju muzeja, kako ljudem približati bogato rateško zgodovino na drugačen, atraktiven in zabaven način. Povezali so se z Escapeboxom in ustvarili enega izmed prvih Escape muzejev v Evropi in prvega v Sloveniji.

Doživetje muzeja temelji na iskanju skritega dnevnika Josipa Lavtižarja, lokalnega kronista in svetovljana, ki je na prelomu iz 19. v 20. stoletje kot župnik služboval v Ratečah. Zaradi strahu pred pozabo tradicije in idiličnega vaškega življenja je rateško dediščino zapisal v dnevnik, vendar je ta izginil. Legenda pravi, da so ga našli na mestu Kajžnkove hiše, toda pretkani domačini naj bi dnevnik skrili in ostali so samo namigi, na podlagi katerih je skrivnost izgubljenega zapisa lahko ponovno obujena.

Obiskovalci ob začetku igre, razdeljene na pet poglavij in razprostrte po treh nadstropjih, prejmejo knjigo z jasnimi, preglednimi in natančnimi navodili ter zemljevid hiše, s katerim se orientirajo. Skozi reševanje domiselnih in zanimivih nalog se udeleženci igre pomikajo po časovni premici rateške zgodovine, ki jih sprva locira na začetke rateških rokopisov ter popelje vse tja do prvih poletov v Planici.

Vsako poglavje igre vsebuje nalogo, na podlagi katere obiskovalci zbirajo simbole, ključne za končno rešitev in najdbo dnevnika. Simbole si izrisujejo na priloženi list, ki hkrati predstavlja tudi zadnjo stran Lavtižarjevega dnevnika in je nujno potreben za razvozlanje rateške skrivnosti. Prvo poglavje se sicer začne v pritličju, vendar Poljanec pojasni, da si obiskovalci lahko poljubno izberejo vrstni red reševanja ugank. Obenem poudarja, da je igra primerna za vse starostne skupine, družine, mlajše in starejše, saj za njeno reševanje ni potrebno nobeno predznanje, na voljo pa je sodelovanje v štirih jezikih.

»Eden izmed glavnih izzivov ustvarjalcev je bil, kako igro vključiti v muzej, ne da bi ta delovala invazivno in škodovala prvotnemu namenu muzeja, vendar je sami muzejski zbirki dodanih zelo malo elementov, ki pa se skupaj lepo povežejo v zgodbo Lavtižarjevega dnevnika,« navaja Poljanec.

Ob atraktivni ideji in zanimivi izvedbi Kajžnkova hiša še vedno ohranja podobo muzeja in obiskovalci, ki si nameravajo ogledati samo muzejsko zbirko, doživetja »pobega« praktično ne bodo opazili. Za tiste, ki si želijo drugačne zgodovinske izkušnje, pa je muzej odlična izbira za popestritev dneva in nabiranje novih znanj.