Po Južni Dalmaciji (1)

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Rekreacija / torek, 9. avgust 2022 / 14:14

Dopusta, ki je kombinacija barke in kolesarjenja, se vsako leto zelo veselim. Letošnji je bil četrto leto zapored. Druščina skoraj dvajsetih z Godešiča se nas je tokrat podala v Južno Dalmacijo. Prekolesarili smo del polotoka Pelješac in otokov Korčula, Mljet in Lastovo. Podobno traso prihodnje leto nameravajo prekolesariti Glasovi kolesarji.

Izhodiščna in končna točka je bila Makarska, kjer smo se vkrcali na barko Miki in se po šestih nočeh vrnili na isto mesto. Makarska je bila že konec junija in v začetku julija polna turistov. Ne predstavljam si, kako je šele na vrhuncu turistične sezone. Navduši pogled na Biokovo, gorovje, ki se zelo strmo vzpenja nad celotno Makarsko riviero. Poleg naše barke je bila zasidrana turistična ladja, s katere so prihajali mladi, ki so se z zabave na ladji odpravljali na zabavo v mesto. Presenečeni smo bili, ko so nam pojasnili, da so iz Nove Zelandije in da nekaj mesecev plujejo po Evropi in spoznavajo domovino svojih prednikov. Na Novi Zelandiji od 19. stoletja namreč prevladujejo prebivalci evropskega porekla. Z nekajmesečne zabave in spoznavanja mest se včasih tudi kdo ne vrne, smo izvedeli. Naš rekreativni dopust je bil precej mirnejši. Vreme je bilo lepo, morje večinoma mirno, temperature čez trideset stopinj, za kolesarjenje že kar nekoliko previsoke. Bili smo zadnja skupina na tej barki, ki je kolesarila. Do poznega poletja bo kapitan Neven vozil goste brez koles. Na sporedu imajo plovbo in kopanje.

Bivanje na barki Miki, ki je naš dom za nekaj dni že vsa ta leta, ni kakšen luksuz, a je vseeno prijetno. Ornela je skrbela za zajtrk in večerjo. Imeli smo namreč polpenzion. Sobe so majhne: pograd, mini umivalnik, mini omara. Sanitarije so na palubi. Človek se hitro navadi. Tako kot tudi na več ur kolesarjenja na dan. Spoznavali smo nove ceste in kraje. Zame so bile vse letošnje destinacije nove. Prvi je bil na vrsti polotok Pelješac. Za Istro je največji polotok na tem delu Jadrana. Zelo prijetno me je presenetil. Pristali smo v Trpanju in po zajtrku začeli prvo etapo Trpanj–Orebič v dolžini 48 kilometrov z 900 višinskimi metri. Vmes nas je prevzel pogled na plažo Divna, ki si zares zasluži takšno ime. Je ena najbolj znanih plaž na Hrvaškem. Kolesarjenje smo po večinoma skalnati poti, speljani nad morjem, s čudovitimi razgledi nadaljevali do Lovišta, od koder smo se po cesti s povprečnim naklonom 8,7 odstotka v hudi vročini sredi dneva vzpenjali skoraj tri kilometre. Sledil je spust v Viganj, ki je raj za deskarje in kajtarje. Srečali smo kar nekaj Slovencev, ki so bili nastanjeni v tamkajšnjih kampih. Naprej do Orebiča je asfaltna pot speljana ob morju. V Orebiču nas je čakala barka in nas odpeljala v Lumbardo na Korčuli, kjer smo prenočili.

(Se nadaljuje)