Za pet jabolk 67 dolarjev kazni

Besedilo: Marija Volčjak
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 8. december 2008 / 06:00

Z Lubnikom med argentinskimi Slovenci (4)

Vsako potovanje pozna nerodne zgodbe, najbolj pogoste so na začetku. Tudi tokrat je bilo tako. Po štirinajstih urah dremeža na letalu nas je na letališču v Santiagu pričakalo močno opoldansko sonce. Vse je bilo postavljeno na glavo: dan je zamenjal noč, pomlad je zamenjala jesen, saj smo se sredi oktobra znašli med spomladanskim cvetjem.

Pričakala sta nas argentinska Slovenca Matjaž Čeč in Marjan Kopač iz slovenskega društva Pristava v Buenos Airesu, naša neutrudna vodiča na dvanajstdnevni poti po Argentini.

Matjaž je iz znane emigrantske družine Čeč, ki izhaja z Notranjskega. Njegov ded Vilko je bil linotipist v ljubljanski tiskarni, iz katere je po drugi svetovni vojni nastala znana tiskarna Ljudska pravica. Vilko je med vojno v tiskarni skrival delavce, ki so jih iskali aktivisti, zato je maja 1945 šel čez mejo, misleč, da se bo kmalu vrnil, zato je žena z otroki ostala doma, na Viču. Vendar se je obrnilo drugače, Vilko je odšel v Argentino, žena je dve leti prisilno delala in je za njim lahko odšla šele leta 1956, družina je bila tako enajst let brez očeta. Vilko je v Buenos Airesu odprl tiskarno, v kateri še danes tiskajo slovenske časopise, tudi tednik Svobodna Slovenija, ki izhaja že 61. leto. Za njim je tiskarno prevzel sin Janez, sedaj jo že kot tretja generacija prevzema Matjaž.

Marjan Kopač izhaja iz vasi Brode v Poljanski dolini in na spletu bere Gorenjski glas, zato je vedno na tekočem, kaj se dogaja na Gorenjskem. Najbolj všeč mu je seveda naš virtualni časopis. Pošta iz Slovenije v Argentino potuje tri tedne, Marjan pa virtualni Gorenjski glas lahko bere že naslednji dan po izidu. Internet je res spremenil svet.

Matjaža in Marjana je že na letališču čakal prvi problem. Eno od pevk so cariniki ustavili, odpreti je morala kovček, v katerem je imela pet jabolk. Prinesti jabolka v Čile je velik prekršek. Navodil, da na južno celino ne smemo nositi sadja, Elica ni vzela dovolj resno in je za vsak primer vrgla v kovček še nekaj jabolk. Na letalu smo sicer dobili obrazce (v španščini in angleščini), eno od vprašanj je bilo tudi, ali imamo s sabo sadje. Zlato pravilo takšnih obrazcev je, da obkrožiš "ne". Pevka je kasneje priznala, da ni kaj dosti razmišljala, da je odgovore prepisala od sosede. Tako se je osupla znašla pred cariniki, ki so imeli njen obrazec z "ne", v kovčku pa so našli pregrešna jabolka. Kar debelo uro smo čakali sodnika za prekrške. Za pet uvoženih in odvzetih jabolk je plačala 67 dolarjev kazni. Zaradi dobrih "pogajalcev" je bila kazen nizka, lahko bi bila desetkrat višja.

Medtem sta se po parkirišču, kjer nas je čakal avtobus, že razlegali slovenska pesem in harmonika. Po dobri slovenski navadi je šla od ust do ust steklenica domačega sadjevca, ki uniči bacile. Če bi to napravili v mestu, bi bila kazen višja, kot je bila za pet jabolk, nas je opozoril Matjaž. V Čilu je namreč strogo prepovedano pitje alkohola na cesti. Tudi naslednje jutro, ko smo se odpravljali čez Ande v Argentino, na bencinski črpalki pred deveto uro zjutraj ni bilo moč kupiti piva.

Nerodna je bila prvi večer tudi razporeditev po hotelskih sobah. Zaradi prihranka smo imeli rezervirane triposteljne sobe. Matjaž, ki nas še ni poznal, je ključe razdelil po abecednem redu priimkov in s tem seveda pomešal zakonske pare, ki jih je v zboru tudi nekaj, ter prijatelje oziroma prijateljice. K razburjenosti je malce prispevala tudi utrujenost, saj smo bili na poti že 36 ur brez pravega spanca. Izšlo se je tako, da sva na koncu ostala z Lojzetom, s katerim se sicer poznava že iz osnovnošolskih dni. Zadrego je razrešila soba sama po sebi, saj sva ugotovila, da je to apartma z dvema spalnicama, dnevno sobo, kuhinjo in kopalnico. Šal in smeha je bilo seveda naslednji dan veliko. Lojze je kasneje postal moj boter pri sprejemu med Smrkce, kakor se imenuje skupina znotraj zbora, katerih pravila mi še vedno niso čisto povsem jasna, čeprav sem bila z Lubnikom že tretjič na potovanju. Podelijo ti tudi ime in moram reči, da so bili kar domiselni, saj sem postala dr. Rega.