Nepogrešljivi pri reševanjih

Enota vodnikov reševalnih psov, ki deluje pod okriljem Kinološkega društva Duplica, v letošnjem letu praznuje deseto obletnico delovanja. Skupaj s svojimi vodniki psi opravijo zahtevna izobraževanja, zato si želijo, da bi jih enote za zaščito in reševanje še pogosteje vključevale v intervencije.

Kamnik – V Sloveniji je okoli 160 vodnikov reševalnih psov z licencami in štirideset kinoloških društev, ki imajo tudi enoto vodnikov reševalnih psov, med njimi tudi Kinološko društvo Duplica. Tradicija vzgoje reševalnih psov na Kamniškem sega sicer že dobrih trideset let nazaj, tako organizirano v okviru enote kinološkega društva pa deset let.

Enoto vodnikov reševalnih psov pri Kinološkem društvu Duplica vodi Primož Trebušak, doma iz Špitaliča, ki je za reševanje do sedaj sam vzgojil dve psički – dvanajstletno zlato prinašalko Ajko, ki zaradi starosti ne rešuje več, in devetletno mešanko med rotvajlerjem in zlato prinašalko Ajšo, ki je na vrhuncu svojih sposobnosti. Šolanje pa je začel tudi že z zlato prinašalko Piko, ki je stara sedemnajst tednov. So samičke bolj primerne za reševanje? »Ni nujno, čeprav so meni na začetku vsi svetovali psičko, in to zlato prinašalko. A ni pravila, psi imajo svoje karakterje, včasih je tudi mešanček lahko odličen reševalni pes. Bolj pomembno je, koliko in kako se posvečamo urjenju. Pomembno je le, da imajo psi umirjen karakter, dober plenski nagon in željo po igri in delu,« pravi Primož, ki se je za reševalne pse navdušil že v otroštvu po zaslugi Boruta Veselka. »Doma smo od nekdaj imeli pse, a ne reševalnih, za to sem se navdušil ob gledanju oddaje Odklop, v kateri so predstavljali reševalne pse. Takrat sem se zaljubil v zlate prinašalce. Drugi razlog za to, da sem postal vodnik reševalnega psa, pa je moj pokojni stric, ki je bil pogrešana oseba. Takrat sem spoznal, kako veliko v takšnih primerih lahko pripomorejo psi,« nam predstavi svojo osebno zgodbo.

V Kinološkem društvu Duplica v svoje vrste vabijo vse, ki jih to zanima in veseli. Čas nato pokaže, ali je pes primeren za iskanje pogrešanih v naravi (t. i. Air Scent reševalni psi), iskanje izpod ruševin in snežnih plazov ali pa t. i. mantrailing, kar pomeni iskanje po osebnem vonju. Na treningih se vodniki na Duplici srečujejo dva- ali trikrat tedensko; pridobljeno znanje in kondicijo je namreč treba vseskozi vzdrževati.

Na vseh stopnjah – od domačega kinološkega društva do morebitne mednarodne licence – morata tako pes kot njegov vodnik prikazati veliko teoretičnega in predvsem praktičnega znanja. Izobraževanja so zelo zahtevna. Vodnik teoretični izpit lahko opravi po štirih oziroma petih mesecih, pes pa se za osnovno licenco šola tri leta.

Na leto na poziv policije opravijo okoli petdeset reševanj – samo letos jih je bilo že 28. So nepogrešljivi del Civilne zaščite in dragocena podpora policistom, gasilcem, gorskim reševalcem in jamarjem, a žal vse prepogosto spregledani. Iščejo osebe, ki naredijo samomor, otroke, ki se izgubijo ali zbežijo od doma, starejše dementne osebe, ponesrečence pod plazovi ali ruševinami … »Ko dobimo obvestilo od centra za obveščanje, ki nas pokliče na zaprosilo policije, ne razmišljamo, le čim prej odhitimo na pomoč. Tako kot gasilci in gorski reševalci. A mi smo kar nekako pozabljeni, zadnji v vrsti, in zato prepogosto le čakamo, čeprav lahko zelo veliko pripomoremo. Tudi sami smo najbolj srečni, ko pogrešano osebo najdemo živo. Tu smo in šolali smo se za to, da pomagamo,« poudari Primož Trebušak, hvaležen občini, da jim je omogočila vsaj nakup zaščitnih oblačil. Stroške za pse, rekvizite za treninge in vso ostalo opremo morajo plačati sami ali pa jim to plača kinološko društvo, zato si želijo več podpore, prepričani, da si jo tudi zaslužijo, kar so že pokazali z dosedanjim delom. »Nekateri nas pomešajo z gorskimi reševalci, spet drugi nam slabšalno rečejo 'ljubitelji kužkov', a poudarjam, tudi mi smo izšolani in predani svojemu delu. Četudi smo prostovoljci, v tujini naše delo in znanje cenijo celo bolj kot doma,« sklene Primož.