Klic ranjenega v temi

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Gorenjska / sreda, 19. avgust 2020 / 22:49

Če so se nekatere gospodarske panoge zaradi koronavirusa popolnoma ustavile, določene utrpele nepopravljivo škodo, spet tretje se počasi pobirajo, četrte cvetijo. Vedno je tako, da gre tudi v najslabših časih nekomu dobro, če ne še bolje. Še vedno slabo kaže za številne organizatorje prireditev in vsem deležnikom, ki dajo končno podobo neki prireditvi; pa tudi glasbenikom, animatorjem in drugim iz podobnih dejavnosti. Karikirano in rahlo pesniško: predpisana socialna distanca bi jih lahko pahnila v prezgodnji grob.

Kot kaže, se bo dejansko uresničil najslabši scenarij, kar se tiče množičnih prireditev. Nihče ne ve, kdaj se bodo vrnile, ali se sploh bodo in v kakšni oziroma kako prilagojeni obliki. Za zdaj gre za klic ranjenega v temi.

V izvedbo tovrstnih prireditev je vpletenih kup skritih poklicev, na kar opozarjajo ljudje iz segmenta glasbene industrije že od začetka koronasituacije. V petek so poskušali nase opozoriti delavci v glasbeni industriji in kulturi z mirnim in tihim shodom v Ljubljani #MiDelamoDogodke, na katerem je bil izjemno jasno izražen slogan #PustiteNasDelat! Dan prej pa so na 79. dopisni seji Vlade Republike Slovenije sprejeli tudi sklep o nadaljnji uporabi ukrepov iz Odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi. Glede na trenutno epidemiološko stanje v državi in dejstvo, da ima pri prenosu bolezni ključno vlogo druženje med ljudmi, je strokovna skupina ocenila, da ostanejo tudi nočni klubi in diskoteke še naprej zaprti.

Zadnje dni se veliko govori predvsem o okužbah mladih, ki se nenadzorovano družijo in zabavajo pri naših južnih sosedih. In tako pripomorejo k uvozu bolezni. Pa nimajo doma staršev, starih staršev, se ljudje sprašujejo, ko slišijo s televizije prijazno voditeljico informativne oddaje, ki dnevno postreže z novimi primeri obolelih ter številom »uvoženih«. Jih ne skrbi, da bodo zboleli njihovi domači, je naslednje vprašanje posameznih zaskrbljenih. Le kaj nas čaka jeseni, zmajujejo z glavami, mrmrajoč predse.

Ne vem. Ne poznam (pravega) odgovora ...

V neki še ne zelo oddaljeni preteklosti smo se spraševali, kje se bomo družili. Izbira je bila ogromna, izbirčnost posameznikov še večja. Sedaj slika postaja obratna. Sedaj si želimo starega druženja, pa četudi samo veselic z omejitvami in spoštovanji pravil, le končno naj se nekdo odloči, kaj in kako naprej.

Upamo, da se bo našel skupni jezik v »časih, ki so pač takšni«, kot velikokrat slišimo. Da bo krik glasbene industrije kdo slišal in se izognemo znamenitemu reku: Psi lajajo, karavana gre dalje.