Po Kvarnerskih otokih – pismo gostje

Besedilo: Ana Miler, Bled
Kategorija: Rekreacija / sreda, 3. avgust 2022 / 10:49

Naša gostja Ana Miler je napisala lepo pismo s svojimi vtisi o potovanju. Pismo v celoti objavljamo.

Kolobarka, to je kombinacija kolesarjenja po otokih in križarjenja med njimi. »Stanuješ« na ladji, po zajtrku sedeš na kolo na enem koncu otoka, ves dan bolj ali manj vrtiš pedale, raziskuješ otok, morda se tudi osvežiš v morju, če je le dovolj toplo, in se proti večeru vrneš na ladjo, ki se je medtem premaknila na drugi konec otoka. Na ladji te že čaka zaslužena večerja, ki po prevoženih kilometrih zanesljivo tekne. Po večerji se družiš s »sotrpini« in se že veseliš novih izzivov prihodnjega dne.

V nedeljo (22. maja 2022) smo se vrnili s šestdnevne kolobarke z Gorenjskim glasom, tokrat smo kolesarili po Kvarnerskih otokih. To je bila moja druga kolobarka in sem že vedela, kaj lahko pričakujem. Bilo nas je štiriindvajset in bilo je, z eno besedo, čudovito. Nekatere udeležence sem že poznala s svoje prve kolobarke, z drugimi smo se spoznali na našem šestdnevnem potepu. Vsi so bili odlični in izkušeni kolesarji, tako da so kilometri kar bežali pod kolesi. Noben klanec nam ni bil prestrm, noben spust prehiter, nobena pot preveč kamnita, noben predlog odveč. Prekolesarili smo Krk, Rab, del Paga, Mali in Veliki Lošinj ter zaključili svojo avanturo na Cresu. Skupno smo prevozili okoli 270 km in pregonili 4500 višinskih metrov. Res je večina udeležencev imela električna kolesa, a kdor misli, da na takem biciklu ni treba delati, je v hudi zmoti. Res pa elektrika zelo pomaga v klance, ki jih na kolesarjenju po otokih, kjer se vsaka cesta začne ob morju, nikoli ne zmanjka. A šest kolesarjev je prav herojsko pritiskalo na pedale brez električne pomoči in niso prav nič zaostajali.

Imeli smo neverjetno srečo z vremenom. Vse dni je sijalo sonce, a ni bilo prevroče, bilo je nekaj burje, a ni bila premočna in nas ni ovirala. Morje je imelo spoštljivih 19 °C, morda kje tudi manj, a za osvežitev nam je bilo tudi to dovolj toplo. Skupaj smo preživeli šest čudovitih majskih dni in se razšli kot prijatelji, z željo, da se naše poti še kdaj križajo.

Vsega tega lepega pa ne bi doživeli, če ne bi bilo vašega in sedaj tudi našega Grega Flajnika in njegove neizmerne dobre volje, energije, potrpežljivosti, organiziranosti, preudarnosti in iznajdljivosti. Bil je vse: voznik, vodnik, serviser, organizator poti, vsak dan je dvigal kolesa na zgornjo palubo in jih zjutraj spravljal spet na obalo, se dogovarjal s kapitanom o ruti ... vedno aktiven, a nikoli slabe volje, vedno prijazen in ustrežljiv. Kot da vse to ne bi bilo dovolj, je s svojim igranjem na kitaro ali harmoniko in petjem poskrbel še za dobro voljo, da o večernem turnirju v prstometu sploh ne bi izgubljala besed.

Kolobarka je bila moja dolgoletna želja, ki se mi je izpolnila na najlepši možni način. Za vse doživeto se vsem najlepše zahvaljujem in se že veselim naslednjega kolesarjenja z Gorenjskim glasom.