Ustvarjalno delo in dober seks

Da bo pometeno in pospravljeno, 4. del

Zora ima o življenju, ki ga živi danes, zanimivo teorijo. Takole pravi: »Fizična nosečnost, ko me je mama nosila pod srcem, je res trajala devet mesecev, a duhovna nosečnost, to je čas, ko se je moj razum razvijal, odraščal in zorel do današnje stopnje, pa je trajala skoraj šestdeset let. Ob tem, drugem rojstvu ni bilo nikogar, ki bi prerezal popkovino, morala sem jo sama!«

Ponosna je, da ji je uspelo preživeti tudi takrat, ko je bilo najhuje.

»Nekaj let sem vodila srečanja z ženskami, ki so v poslovnem svetu doživljale polena pod noge, ki so bile ranjene na podoben način kot jaz. Kakšne zgodbe so se skrivale za lepo urejeno, samozavestno zunanjostjo! Pogosto niso potrebovale drugega kot nekoga, ki jih je poslušal in jih razumel.

Spomnim se, kakšen šok sem doživela, ko sem dobila od advokata pismo, v katerem mi sporoča, da mi bodo zaplenili stanovanje zaradi nevrnjenega dolga, ki ga imam do Andreja K. Znesek je z obrestmi vred narasel na 19.800 nemških mark! Bila sem prepričana, da je zahteva samo umazana šala, da mi Andrej tega ne bi nikoli naredil.

Pa mi je. Ko sva se pri advokatu po več kot letu dni ponovno srečala, je bil to drug moški, kot je bil tisti, ki sem ga poznala. 'Bližajo se čudni, prevratniški časi, cerkveni dvigujejo glave, poskrbeti moram zase!' mi je odkrito, a brezobzirno vrgel v obraz. S težkim srcem sem vzela posojilo, na srečo me je rešila hiperinflacija, da nisem bankrotirala in izgubila čisto vsega tudi v gmotnem smislu.

'A podgane bežijo s potapljajoče ladje?' sem mu zabrusila. 'Ne bodi preveč predrzna, prasička,' mi je odgovoril. 'Če boš rovarila proti meni, ne pozabi, da imam dovolj materiala, s katerim te lahko utišam!'

Še danes se sprašujem, kje so posnetki orgij, pri katerih sem morala sodelovati. Komu jih je izročil? Kdo je podedoval obremenjujoče dokaze? Družina jih verjetno ni. Andrej je kmalu po osamosvojitvi umrl v prometni nesreči. Vozil je močno vinjen …«

Leta 1995, ko še ni bila stara štirideset let, je Zora odprla podjetje. Pa tega niti ne bi storila, če bi bila za spoznanje bolj upogljiva. Najtežje ji je namreč bilo, ko je morala poslušati in ubogati nadrejene, ki niso imeli pojma.

»Pri odločanju ne maram preveč demokracije. Predloge in sugestije zbiramo vse leto. Vsak od sodelavcev ima pravico in dolžnost, da mi pove, kaj se mu zdi prav in kaj narobe. Odločam pa sama. Ker tudi sama nosim potem vse posledice,« je dejala.

Svoje življenje deli na dva dela: na tisto pred Andrejem in na tisto po njegovi smrti.

»Če ne bi umrl, bi ga del mene še zmeraj ljubil, del pa sovražil. In to ne bi bilo dobro. Večina žensk, s katerimi moški grdo ravnajo, se obnaša na ta način. Sovraštvo in ljubezen hodita z roko v roki.«

Ko ji omenim, da je njen uradni življenjepis, ki sem ga prebrala na nekem portalu, zelo drugačen od zgodbe, ki mi jo pripoveduje, se je zasmejala. »Mar nisi ti tista, ki nas nenehno spominjaš, da nosimo v torbici nešteto obraznih mask, ki jih menjamo po potrebi?«

Zaradi ene takšnih obraznih mask, ki jo ima pogosto na sebi, pravijo, da je zelo agresivna, brezkompromisna, da z njo ni dobro češenj zobati. Ne prenese hipohondrov. Tisti, ki se skrivajo za izgovori, da jih »nekaj boli«, ji gredo na živce.

»Nekoč smo imeli v firmi pravnico, ki je bila nenehno na bolniški. Bila je odlična strokovnjakinja, zato sem si osebno vzela čas in jo odpeljala na temeljit diagnostičen pregled. Vsi izvidi so bili brez posebnosti. Pri njej doma sem ji skuhala kavo, posadila sem jo na kavč in ji rekla, naj mi pove, kaj jo teži. Potem se je usulo iz nje: moški, s katerim je bila od 17. leta, je šel z drugo. Žal. Tudi uspešne ženske potonejo predvsem zaradi moškega, šele posledično zaradi poslovnih neuspehov.

Težave sem imela tudi z mamo. Na stara leta je začela krasti. To je počela zelo prefrigano. Tri jabolka je stehtala in jih dala v košaro, dve je skrila pod jopico v torbici. Pri kraji jo je ujela prodajalka, ki me je potem poklicala, da sem jo prišla iskat.«

Zorino ljubezensko življenje je bilo zelo pestro. Moških ji ni manjkalo. Dvorile so ji celo ženske. Nekatere so si želele ustvariti kariero tudi preko njene postelje.

»A jim ni uspelo. Zmeraj sem si izbirala poročene ljubimce. Praviloma niso bili iz moje panoge, ker bi lahko mimogrede prišlo do konflikta interesov. Nekatere zveze so trajale dlje, nekatere le za eno noč. Če se je le dalo, se nisem čustveno navezala na nikogar od njih. Nikoli pa nisem imela dveh zvez hkrati. Moški jih lahko imajo, ženske ne. Pred leti sem prijateljevala z nekim glasbenikom. Po njegovi zaslugi sem odkrila opero, klasično glasbo. V spominu mi je ostala predstava Boris Godunov v Metropolitanski operi, zdi se mi, da je bilo to leta 2010. Nepozabno! Dvakrat sva bila na novoletnem dunajskem koncertu. Rokovala sem se z nekaterimi najbolj znanimi opernimi pevci in pevkami. Žal sem zvezo prekinila, ko se je hotel ločiti in preseliti k meni …«

Zora ljubi svojo neodvisnost. Ker so njene noči precej kratke, ima poleg službenih obveznosti še veliko časa, da lahko raziskuje zgodovino svojih prednikov. Še zmeraj pomaga poslovnim kolegicam, ki se znajdejo v stiski. Vsako leto štipendira dva ali tri dijake. Ne verjame v pasivno starost. Prepričana je, ji leta ne bodo prišla do živega, če bo obdržala delovne navade, pozitiven odnos do življenja in če se ne bo branila moškega v postelji. Žal ji je le, da pri njenih letih pri slednjem pridejo v poštev zgolj precej mlajši. (Konec)