Bilo je kot na bojišču

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: Gorenjska / nedelja, 31. julij 2022 / 19:34

Na velikem požarišču na Krasu, kjer je ogenj divjal od 17. julija, so sodelovali tudi številni gasilci iz vseh gasilskih zvez na Gorenjskem. Izkušnjo z gašenja največjega požara v zgodovini Slovenije sta z nami delila tudi gorjanski župan Peter Torkar in Robert Vereš, gasilec iz vrst Prostovoljnega gasilskega društva Šenčur.

Podhom, Voklo – Župan Gorij Peter Torkar se je skupini gasilcev iz PGD Podhom in PGD Gorje pridružil v četrtek, 21. julija. Kot je pojasnil, so dan prej prejeli poziv, da je ob 3. uri zjutraj zbor pred gasilskim domom in naj tisti, ki bodo sodelovali pri gašenju, javijo svojo prisotnost. »Med drugim je bilo zapisano, da moramo biti društva samooskrbna z vodo, napitki in hrano za dvanajst ur,« je povedal Torkar. Ob 4. uri so se vsa gorenjska društva, ki so bila tisti dan namenjena na Kras, zbrala v Kranju, kar je bilo po besedah Torkarja prva zanimiva izkušnja. »Ne vidiš pogosto toliko gasilskih vozil na mestu,« je dejal.

Njihova enota je varovala linijo v dolžini približno 50 tekočih metrov ceste v vasi Kostanjevica na Krasu. »Naša naloga je bila, da spremljamo in preprečimo ognju, da bi preskočil z ene na drugo stran ceste,« je pojasnil. Navodila poveljstva so zapovedovala tudi varčevanje z vodo in prepoved sestopa s ceste v gozd oziroma travo. »Ta tem območju je še mnogo neaktiviranih granat iz prve svetovne vojne. Vsakih petnajst minut smo slišali pok, ko je granato razneslo. Zdelo se je, kot da smo v vojnem stanju. V naši bližini se je zgodila tudi nesreča, saj je eno od gasilk, na srečo v čelado, zadel del bombe,« je dogajanje opisal Torkar in nadaljeval: »Vode je primanjkovalo, zato smo morali z njo varčevati in jo uporabiti le, če se je ogenj preveč približal cesti, kar je bila tudi nenavadna izkušnja, saj smo vajeni, da ob požarih z vodo ne varčuješ.«

Ozračje napolnjeno z dimom

Ozračje je bilo po njegovih besedah napolnjeno z dimom, vročina je bila neznosna, sence ni bilo. »Sprva se ti zdi, da zaradi vročine niti ne čutiš telesa, oči so bile močno razdražene zaradi dima, kasneje, ko si v akciji, pozabiš na vse moteče dejavnike in greš, da bi pomagal. Res je tudi, da ko zavohaš plastiko čelade in izveš, da ti primanjkuje vode, tedaj vseeno začutiš malce panike,« je dejal. Torkar je sodeloval tudi pri evakuaciji prebivalcev Kostanjevice na Krasu, pri čemer je doživel še eno nenavadno izkušnjo. »Prebivalci se niso želeli evakuirati, celo upirali so se gasilcem in bili v določenih trenutnih žaljivi. Razumljivo je, da sta med njimi vladala panika in strah, mi smo na srečo ohranili mirne živce, in ko smo jim pojasnili, da smo tu zato, da jim pomagamo, so pristopili k sodelovanju in se brez upiranja evakuirali,« je pojasnil.

Torkar je obrtnik in nepoklicno opravlja funkcijo župana. »Delo, ki ga tisti dan nisem opravil, je prišlo na vrsto v naslednjih dneh. Prostovoljni gasilci, ki so zaposleni, pa so le z namenom, da gredo pomagat, vzeli dopust,« je poudaril. Torkar meni, da je prostovoljstvo ena najlepših poslanstev človeka, za katerega nikoli ne pričakuje plačila, zato ga je malce presenetilo, da bodo prostovoljni gasilci, ki so sodelovali pri gašenju na Krasu, prejeli nadomestilo. »Ko gremo na intervencijo, nikoli ne pričakujemo plačila, saj bi s tem razvrednotili pomen prostovoljstva, zato menim, da bi morala nadomestila prejeti gasilska društva in ga nameniti za izobraževanje mladih in nakup opreme,« je pojasnil ob prepričanju, da je bil požar na Krasu dokaz, da so slovenski prostovoljni gasilci zelo dobro pripravljeni.

Prvi gasilec, ki je upravljal vodni top

Robert Vereš iz Šenčurja, ki je pri gašenju požara na Krasu doslej sodeloval petkrat, je prvi prostovoljni gasilec, ki je pomagal pri upravljanju vodnega topa slovenske policije. Vodni top s kapaciteto rezervoarja 10 tisoč litrov vode so sicer na območje požarov poslali z namenom, da gasilce oskrbuje z vodo, kasneje pa je sodeloval tudi pri samem gašenju požara. »Policisti so me kot gasilca tehnika med oskrbovanjem naše enote z vodo prosili za pomoč pri upravljanju topa in z veseljem sem se odzval,« je povedal Vereš, izkušnjo pa opisal: »Bilo je kot v filmu, nerealno. Zdi se, kot da si na bojišču, pomagaš, kolikor le lahko, a pri tem čutiš kanček strahu, saj ne veš, v kaj se zares podajaš. Na območju naj bi namreč bilo po sicer nepreverjenih podatkih na kvadratnem metru osemdeset kilogramov ubojnih sredstev.«

Ko so se policistom pridružili tudi gasilci, se je vodni top po besedah Vereša izkazal kot učinkovito vozilo za gašenje. »Problem gasilskih vozil je v tem, da se morajo gasilci fizično podati v bližino ognjene nevarnosti, da lahko gasijo. Pri vodnem topu, ki ima črpalko za črpanje vode in šobe za brizganje, pa lahko vodni curek v požar usmerjaš iz varnega okolja vozila. S topom, kjer sta bila vselej prisotna tudi dva policista, smo se odzvali v primerih, ko so gasilci na določenem področju težje krotili požar.« Kot so v sporočilu za javnost sporočili z Generalne policijske uprave, je vodni top od gasilcev prevzel delo na določenih koridorjih, kjer je bilo z močenjem terena treba ustvarjati in vzdrževati požarne pregrade za zadrževanje ognja, gasilci pa so ekipe lahko zato tudi prerazporedili na druga žarišča. »Vodni top je svoje delo opravil odlično, prav tako pa se njegove sposobnosti zaradi vključenosti v gašenje niso v ničemer poslabšale,« so med drugim zapisali.

Vereš se je na Kras zadnjič podal v torek, ko je pomagal pri odkrivanju in gašenju poslednjih žarišč, a kot pravi, je v nenehni pripravljenosti in bo na pomoč priskočil vselej, ko bo ta potrebna. »Prepričan pa sem, da bo Verešev top, kot smo ga ljubkovalno poimenovali, še večkrat na razpolago za gašenje,« je sklenil.