Verjamem vate (2)

Vesna Goršek je kot mama otroka s posebnimi potrebami čutila željo po povezovanju z drugimi starši s podobnimi izkušnjami. Imela je kozmetični salon in v okviru podjetja ustanovila združenje Pogumno naprej. S sodelavko sta se trudili, da bi prišli v razvojno ambulanto, da bi staršem, ki se jim ob rojstvu otroka s posebnimi potrebami običajno podere svet, pomagali z izkušnjami, jim nudili oporo. Odziva ni bilo.

Gorškova se je nato povezalo z Alenko Žnidarič, prav tako mamo otroka s posebnimi potrebami, in ustanovili sta Društvo Verjamem vate. Ime mu je dala Vesnina hčerka Maruša. »Vedno nam je bilo pomembno, da verjamemo v ljudi, da zmorejo – z našo podporo, zato se nama je zdelo ime za društvo zelo primerno,« poudari Vesna Goršek. Graditi sta začeli na srečanjih za starše, saj menita, da je v prvi vrsti prav starše treba opolnomočiti za delo z otroki s posebnimi potrebami, da otroci lahko čim bolje napredujejo v skladu s svojimi zmožnostmi. Zanimanja ni bilo. Naslednji korak je bil prodaja na sejmih. Izpraznili sta omare in ponujali marsikaj, od oblačil, knjig do igrač. Prodajali sta skupaj z otroki s posebnimi potrebami. Ti so uživali v prodaji, v delu. Prišli sta na idejo, da bi lahko imeli trgovino z izdelki iz druge roke, v kateri bi ob pomoči prodajale osebe s posebnimi potrebami. Pridobili sta status socialnega podjetja, Vesna je izpraznila del svojega kozmetičnega salona in Naša trgovin'ca je na Ljubljanski cesti 104 v Domžalah vrata odprla maja 2015.

V njej so »delo« dobile predvsem osebe z motnjami v duševnem razvoju, ki so sicer v naši družbi najbolj zapostavljena skupina oseb s posebnimi potrebami. So edini, ki se jim vrata običajno zaprto že ob prehodu iz večinskega vrtca v večinsko osnovno šolo, kaj šele kasneje. V našem sistemu je zanje predvideno izobraževanje v posebnih šolah, torej ločeno od vrstnikov z značilnim razvojem, kar ni v duhu inkluzivne paradigme, ki jo zagovarja tudi Evropa. V Društvu Verjamem vate so jim vrata na stežaj odprli. Sodelovati so začeli z Osnovno šolo Roje in njihovi učenci posebnega programa, v katerem lahko osebe s posebnimi potrebami ostanejo do 26. leta (po 18. letu se lahko vključijo v program, namenjen učenju za življenje in delo), so k njim začeli prihajati na prakso. »Naša trgovin'ca je trgovina s posebno noto, saj v delo s pomočjo mentorjev vključuje osebe, ki se zaradi svojih značilnosti ne morejo redno zaposliti. Na ta način pridobijo možnost, da naredijo nekaj koristnega in spodbujajočega ter ovrednotijo svoje življenje, hkrati pa razvijajo svojo delovno sposobnost in kreativnost s spoznavanjem stvari v praksi,« pravi Gorškova. Oblačila iz druge roke jim podarijo zveste stranke oziroma podporniki, skrbno jih pregledajo, očistijo, če je potrebno, popravijo in jih vrnejo v življenje. Zbirajo ženska, otroška in moška oblačila, igrače, knjige in nakit. Iz oblačil, ki niso za uporabo, v šivalnici Lup jeans, v kateri prav tako pomagajo osebe s posebnimi potrebami, naredijo popolnoma nove unikatne izdelke. Prisegajo na recikliranje in ponovno uporabo. Prihodek od prodaje je namenjen razvoju delovnih okolij v okviru društva za ljudi s posebnimi potrebami.

Ob odprtju sta se zavedali predsodkov o drugačnosti in tudi o rabljenih oblačilih.

(Se nadaljuje)