Svež veter na krožnikih

Po dobrega pol leta so se v restavraciji, hotelu in vinskem baru v središču Kranjske Gore Pino Alpino odločili, da povabijo na kulinarični dogodek. Na krožnikih so za izbrane ljubitelje hrane pripravili pravi gorski poletni pozdrav.

Po dolgem času se je tako zgodilo, da nismo samo uživali ob okusih v sklopu štirihodnega menija, temveč so nas na mizo prispele jedi pripravile tudi k razmišljanju. Bili smo v pričakovanju vsakega naslednjega krožnika. Radovednost je bila velika, začutili smo svež veter, ki bi nas lahko presenetil.

V restavraciji Pino Alpino meni ustvarjata dva mlada kuharja, Maj Suhadolnik in Bruno Šulman, ki se ga spominjamo tudi kot zmagovalca enega zadnjih MasterChefov Slovenija. Poznata se še iz gimnazijskih let, a je bil Šulman pravzaprav tisti, ki je Suhadolnika povabil k sodelovanju. Pri jedeh tako lahko opazimo prepletanje njunih karakterjev, a vseeno smo imeli tokrat »opravka« s Suhadolnikom. Kot smo takoj opazili, je eden tistih, ki ga izzivi v kulinariki ne prestrašijo, rad eksperimentira, a ostaja zvest lokalnim sestavinam. Sem in tja gre tudi iz okvirov – morda le čez mejo, v sosednjo deželo, saj z lokalnimi sestavinami vedno pač ne gre. Krožniki so nedvomno odražali, da je ambiciozen, da ima občutek za sestavine, da si upa. Dodelanost postreženih jedi pa smo si jedci v veliki večini predstavljali drugače. Bogate okuse, smo menili nekateri, je postregel preveč preprosto, a nam je prav mirno pojasnil, da je to pri njem bistvo: stremi k preprostosti. Iz tega smo sklepali, da ga bolj zanima svet okusov kot izjemna prezentacija jedi. In kar je najbolj zanimivo: Suhadolnik je tako rekoč samouk. Uči se skozi delo. Pred kuhinjo Pino Alpino je že doživel nekaj kuhinj ljubljanskih, celo znanih restavracij, tudi butičnega hotela. Leta in izkušnje pa bodo dokončno oblikovali ime, za katero – sem prepričana – bomo v Sloveniji še slišali.

Štirihodni meni

Za pozdrav iz kuhinje je na mizo najprej prispela izjemno okusna pašteta. Zelo drzno je bila zastavljena hladna predjed: jelenov tatar, salsa verde, robide in pinjole. Topla predjed je na krožniku združila vrste okusnih rižot (aglio e olio, carbonara, cacio e pepe) in bi bila glede na postreženo količino lahko tudi glavna jed, ki je tokrat postregla z vabljivim plečem iberskega prašiča, pirejem iz jajčevcev in krompirja, stročjim fižolom ter čebulno kremo. Ko si v usta z vilicami nesel prav vse našteto v enem grižljaju, si hitro ugotovil, da fižol na krožniku ni brez pomena. Potem so postregli aperol juice in še zelo dobro t. i. aperol sladico, v kateri je mladi kuharski mojster združil pomarančni aperol gel, pomarančo, ganaš bele čokolade in grškega jogurta ter neke vrste drobljenec bele čokolade.

Izbrana vina h krožnikom so bila znanih imen: Gordia, Tilia, Frelih; večer pa se je zaključil v prijetnem okolju ob druženju, klepetu in končni ugotovitvi, da je hrana v restavraciji Pino Alpino pisana na kožo vsem, ki pogrešajo nove okuse, kombinacije – kljub znanim sestavinam. Če si zaželite le kozarec dobrega vina, pa vam tudi to željo lahko izpolnijo.