Iz starih časov: V Kelmorajn

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 21. oktober 2007 / 06:00

Doslej smo omenili starodavne slovenske romarske poti (danes bi rekli »destinacije«) v tuje in za tedanje čase res daljne dežele: v Sveto deželo, Rim in Kompostelo. Pa še ena je bila zelo pogosta – božja pot v Porenje. Namenjeni so bili: na grob sv. Treh kraljev v Kölnu, k štirim svetinjam v Aachen ter v Trier in v Kornelimünster blizu Aachna. Te poti so se začele v 13. stoletju. »Po vzgledu Čehov in Ogrov so si postavili že konec 14. ali v prvi polovici 15. stoletja v Aachnu svoj lastni oltar, h kateremu sta mesti Ljubljana in Kranj ustanovili l. 1495 posebno nadarbino (beneficij). Oltar se omenja l. 1613 kot oltar sv. Cirila in Metoda. Ker je v 18. stoletju zanimanje za porensko božjo pot močno upadlo, so l. 1734 oltar in nadarbino odpravili.« No, Kranjčani, ste vedeli, da so si vaši predniki pet let pred koncem srednjega veka omislili v Aachnu svoj lastni oltar?!

Kaj mislite, koliko časa so hodili v Köln am Rhein? »V Kelmorajn so romali Slovenci navadno na pomlad. Tja in nazaj so hodili okoli dva meseca. Napravljeni so bili kakor vsi romarji tistih časov. Na klobuku ali na obleki so si pritrdili morsko školjko, čez ramo jim je visela čutarica (tikvica – 'svetega Jakoba flašca'), opirali so se na dolgo, na vrhu zakrivljeno palico. Okoli vratu so nosili rožni venec. Spokorniki so romali v raševinastih oblekah. V Andernachu so imeli spravljene križe in bandera, s katerimi so potem slovesno priromali v Köln. Pri tem so peli slovenske pesmi.«

Biti dva meseca na poti ni kar tako. »Pri množicah romarjev in med večtedenskim bivanjem se je dogodilo marsikaj: nastopale so bolezni, mnogo romarjev je pomrlo in so jih pokopali v tuji zemlji, a tudi poroke niso bile redke. Obhajali so jih 'po slovenski kmečki šegi', kar je bil vsakokrat dogodek tudi za kölnske domačine. Romarji niso samo molili, ampak so se tudi poveselili. Poročila govore o 'spoštljivem raju po prastarem hvale vrednem običaju in čednostni navadi enako zgledu kralja Davida', ki so ga slovenski romarji zaplesali ob večerih pred spanjem.« Izdali so tudi posebno knjižico, iz katere so se romarji podučili, kako naj se držijo v tujih krajih. »Iz nje izvemo, da so romarji, prišedši v Koeln, izvolili iz svoje srede dva reditelja, enega tolmača in dvanajst prisednikov. Splošno znano je, da do najnovejših časov skupine slovenskih romarjev niso potovale kakor čreda, ampak so imele svojega vodnika, starejšega, izkušenega moža, ki je po potrebi tudi pridigal ter skrbel za red v svoji skupini; imenovali so ga vojvoda ali vajvoda. 'Vojvoda je bil dobro poučen o tej ali oni božji poti, skrbel je za red ter bil posrednik med duhovniki in ljudstvom, v raznih sporih pa seveda tudi moder razsodnik.' Služba romarskega vojvode sega torej že v srednji vek.« Tako je to romanje povzel Niko Kuret in se pri tem opiral zlasti na knjigo (V Kelmorajn, 1903), ki jo je spisal starološki rojak in škof Andrej Karlin.