Po kvarnerskih otokih, 7. del

Martinšćica je prijazen kraj s prijetno plažo, kjer smo si privoščili popoldansko kopanje. Naslednji dan nas je čakalo najkrajše in morda najvznemirljivejše kolesarjenje, saj smo v želji, da se izognemo glavnim cestam, kolesarili po kolovozih in planinskih poteh. Najprej smo se po serpentinah dvignili na plato otoka in kmalu zavili proti vasi Grmov. Naselje šteje le nekaj hiš in prebivalcev, a imajo svojo cerkev, ki so nam jo z veseljem odprli. Na koncu vasi se konča tudi asfalt in nadaljevali smo po vedno slabši makadamski poti. Ponekod smo morali tudi sestopiti s kolesa. Še sreča, da je bila pot navzdol in koles ni bilo treba potiskati. Pot je speljana mimo Vranskega jezera, a ga je možno videti le z ene točke, saj je dostop do njega prepovedan. Površina jezera meri 5,75 kvadratnega kilometra, gladina je 13,6 metra nad morjem, globoko pa je 74 metrov. Torej bi na dnu pristali 61 metrov pod morjem. Jezero zadržuje 220 milijonov kubičnih metrov izjemno kakovostne sladke vode in je vir pitne vode za cel otok Cres. Ko smo po adrenalinskem kolesarjenju in porivanju koles prišli do prvega križišča, se odcepi strma pot do kraja Lubenice. Ura je bila že blizu časa za kosilo, zato sem gostom previdno rekel: »Če bi kdo rad šel do tja, lahko gre, drugi ga počakamo v bližnjem zalivu ob morju.« In vsi so mi zagnano odgovorili, da gredo gor. Torej smo gonili do Lubenic, ki ležijo 380 metrov nad morjem. V mestecu, ki ima 4000-letno zgodovino, imajo muzej ovčarstva, nekaj restavraciji, balinišče in razgledno točko. Iz mesta se lahko spustiš do prodnate plaže, ki velja za eno najlepših na otoku, na poti vidiš tudi naravno plezališče. Po počitku in ogledu mesta smo se spustili nazaj in še pred krajem Valun zavili proti mestu Cres, kjer smo končali kolesarski del potovanja. Naslednji dan smo se z barko zapeljali proti izhodiščni točki Stara Baška na otoku Krk, od tam pa z avtobusom domov.