Zimsko veselje, 3. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 27. julij 2022 / 18:42

Ob lepih in jasnih večerih smo se kdaj sankali tudi pozno v noč. Naj v spomin zapišem vsaj en primer: Na Zatrniku sem na samotežnice naložil nekaj bukovih polen. Pri Podgošarjevi hiši je čakala Udamovčeva mati, da bi jo kdo od furmanov vzel na sami. Ženica je že imela kakih sedem križev, pa je svojim na Poljšico nesla koline. Povabil sem jo, naj meni prisede. Bilo ji je kar všeč in posadil sem jo na drva, košaro pa privezal zraven nje. Do njihove kapelice sem peljal, potem pa je šlo kot strela. Vso pot ni spregovorila besede in nekajkrat sem se ozrl, da sem videl, če je še na saneh. Po nekaj minutah sva se ustavila v Krnici. Pomagal sem ji sestopiti in ji odvezal košaro. Skoro ni mogla do besede. Šele čez čas se mi je zahvalila takole: »Bog in sveti križ božji! Ti me pa ne boš nikoli več vozil. Vso pot me je bilo groza. Samo mižala sem in molila, da bi srečno prišla do dna. No, sedaj pa boglonaj!« Smučk v­ tistem času še nismo imeli. Videvali smo jih pri vojakih, ki so hodili na Pokljuko, pri kakem lovcu, gozdarju in morda še pri kom. Kajpak smo si jih tudi otroci želeli. Pa smo si pomagali s prav izvirno pogruntavščino. Doga od lesenega soda je bila ravno prav ukrivljena. Približno na sredino je bilo samo treba pribiti dva jermena, ki sta služila za pritrditev smučke na čevlje. Potem sta manjkali samo še palici, ki pa jih ni bilo težko dobiti v leskovem grmu. Tako opremljeni smo potem pripravili pravcato smučarsko tekmo. Uro budilko, svinčnik in papir smo zaupali mojemu mlajšemu bratu. Proga je bila dolga kakšne 3 km. Tekmovalcev nas je bilo morda 15. Potem ko je zadnji dospel do cilja, pa smo morali ugotoviti, da iz bratove evidence ni mogoče izluščiti nič stvarnega. Bilo je vpitja in kreganja, da kaj. Končno smo se le pomirili in se dogovorili, da gremo kar še enkrat na progo. Le pri budilki smo pustili drugega, boljšega računarja. V zimskem času smo doživljali tudi prenekatero drugačno veselje. Kako prisrčno lepo je bilo npr. ko smo »Marijo nosili«. Koliko veselja in sreče smo imeli s postavljanjem jaslic o božiču. Pa, ko smo na tri svete večere kadili in kropili v hiši in okrog nje. Nekajkrat smo koledovali po vasi. Tudi koline, ta čudoviti domači praznik, se ponavlja večidel pozimi. Da bi nas bilo ob tem kdaj zeblo, kje neki. Pa čeprav so nam ušesa, nos, prsti bili rdeči kot kuhan rak. Kdo bi ob takih spominih ne pritrdil tisti lepi narodni: »Zato pa rečem jaz, najlepša je mladost …«

Furmani

V letih moje mladosti je bilo v Gorjah zelo veliko konj. Skoro ni bilo hiše, ki vsaj enega ne bi imela. V nekaterih stajah jih je bilo celo do pet. Mnogi so za vprego imeli tudi vole. To ni bilo nič čudnega, pač pa čisto naravna posledica potrebe. Vse njive je bilo treba vsaj dvakrat letno preorati. Pokljuka, Mežakla, Jelovica in Karavanke so vsako leto dajale ogromne količine lesa, ki ga je bilo treba prepeljati v dolino, na žage in na železniško postajo. Les so vozili večinoma pozimi, ko je zapadel sneg, ker v kopnem pota niso bila primerna za vožnjo z vozovi. Poleti, kadar ni bilo za živali dela, pa so se konji in voli preživeli na planinskih pašnikih. Za vzdrževanje vsega tega je gorjanska fara tedaj imela vsaj dva sedlarja, 5 kolarjev, 7 kovačij s po več kovači itd. Delo furmanov (tako smo jih imenovali, pisatelj Jalen jim je bolj pravilno rekel »vozarji«) je bilo vse prej, kot lahko. Vsakršnemu vremenu izpostavljeni, po ves dan zdoma, strma in slaba gorska pota, skromen zaslužek – in še bi lahko našteval … Nekateri konkretni primeri naj nazorno pokažejo življenje ljudi, ki so se zapisali temu delu. Dve uri pred odhodom smo prvič konjem dali krmo. Uro pozneje smo vstali, očistili konje, pripravili tudi za živali »malico«, uredili vprego in potrebno opremo. Rana ura, zlata ura je veljalo tedaj. Zato smo na daljše vožnje odhajali že ob prvem svitanju, še posebno pozimi, ko so bili dnevi kratki. Zase smo navadno vzeli s seboj polovico suhe mesene klobase in kos kruha. Po stari navadi furman ni šel v goro brez »flašce ta kratkega«, kot smo rekli domačemu žganju. Za dušo privezati, proti prehladu, v primeru potrebe tudi za razkužitev rane pri človeku ali živali. Vendar je za slednje bilo tega zdravila kar škoda, ko pa po grlu tako lepo pogreje.

(se nadaljuje)