Reševalci zbrali svoje zgodbe

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 25. julij 2022 / 21:26

Stodesetletnico organiziranega gorskega reševanja v Sloveniji so gorski reševalci letos zaznamovali tudi z izdajo zbornika, katerega največja vrednost so zagotovo zgodbe. »Težko govorimo o intervencijah, a imamo kaj povedati,« vabijo k branju.

Zbornik z naslovom Privilegij je biti del te družine, ki ga je Gorska reševalna zveza Slovenije izdala ob letošnji 110-letnici organiziranega reševanja, je že šesti zbornik zveze, a zagotovo najobsežnejši. Na 360 straneh je predstavljenih vseh sedemnajst gorskih reševalnih služb [VH1] in postaj (na Gorenjskem so to: Bohinj, Jesenice, Jezersko, Kamnik, Kranj, Kranjska Gora, Mojstrana, Radovljica, Rateče, Škofja Loka in Tržič), njihove dejavnosti, značilnosti reševanja in več zapisov o zgodovini, čeprav je uredniški odbor tokrat največji poudarek namenil obdobju med letom 2006 (ko je bila uradno ustanovljena Gorska reševalna zveza Slovenije) in koncem leta 2021. Zelo bogat je tudi nabor čudovitih fotografij, a nekaj še posebej pritegne k branju.

Nismo roboti, reševanja se nas dotaknejo

»Če so prva desetletja reševali v zares skromnih pogojih, s slabo opremo in konjskimi vpregami, imamo reševalci danes vrhunsko opremo, sodobno tehnologijo, zmogljiva vozila in helikopterje in vse potrebno, da je reševanje hitro in strokovno. A nekaj v vseh teh desetletjih ostaja enako – želja pomagati človeku v stiski. To je povsem identično. Reševalci so nekdaj radi pomagali in tudi danes radi pomagamo. Vse to je razvidno iz zgodb reševalcev, ki so najmočnejši sklop zbornika. Reševalci neradi govorimo o reševanjih, včasih niti doma ne, kot kaže, o tem raje pišemo. Zgodbe kažejo željo pomagati, po drugi strani pa razkrivajo, da kljub usposobljenosti gorski reševalci nismo nikakršni roboti, številna reševanja se nas namreč močno dotaknejo,« pravi Kamničan Vladimir Habjan, izkušen urednik in pisec in tudi sam dolgoletni gorski reševalec, ki je v uredniškem odboru tokrat zbral Franceta Malešiča, Pavleta Podobnika, Heleno Škrl in Janija Beleta. Obsežno gradivo so zbirali in urejali dve leti.

Reševanje ni preprosto, kot se zdi iz doline

Svoje zgodbe je prispevalo skoraj štirideset reševalk in reševalcev iz vseh gorskih reševalnih služb po Sloveniji, med njimi pa najdemo tudi zgodbe ponesrečencev. Zborniki so namreč namenjeni prav temu – da zgodbe ne utonejo v pozabo, saj si reševanja in posredovanja danes žal sledijo v vedno hitrejšem tempu. Gre za precej napeto branje, saj pisci opisujejo svoja doživljanja pri reševanju, pri čemer nas vedno znova razveselijo zgodbe s srečnim koncem, prizadenejo pa tiste z manj srečnim. Eva Pogačar je denimo opisala bližnje srečanje s strelo na Veliki planini, Miha Habjan nesrečo pri plezanju v Vipavi, Vladimir Habjan zimsko reševanje kolesarja pod Kamniškim sedlom, Rajko Lotrič reševanje alpinistke v severni steni Debele peči, Ana Vehovar in Jure Črnič pa zahtevno klasično reševanja z Jalovca. »Morda se zdi, da so tovrstna reševanja za nas, reševalce, 'mala malica', a reševanje ni tako preprosto, kot se nam morda zdi iz udobja varne doline. Tudi v tej noči smo ponesrečenko iskali v vetru, snegu in na izpostavljenih delih. Treba se je zavedati, da gre za tako telesno kot tudi duševno zahtevne naloge. Omenjena nesreča se je denimo zgodila v poznih popoldanskih urah, kar pomeni, da smo imeli vsi reševalci za seboj že delovni dan, a vedno kljub utrujenosti brez pomislekov odhitimo na pomoč,« sta med drugim zapisala. Jani Pšenica pa v prispevku Aktivno jesensko popoldne med drugim pripoveduje takole: »Spet pozivnik. Takoj zatem mobilni telefon. Še ena nesreča v Triglavu. Hudo. Padec z zadnjega ovinka proti Kredarici v Malem Triglavu. Policijski helikopter se takoj obrne. Ni bil še v bazi. Popijem na hitro. Zamenjam majico. Poiščem rezervno kisikovo jeklenko. Tokrat ni časa. Helikopter bo tu v nekaj minutah. Prosim ženo, da me 'preveri.' Čutim utrujenost. Ga že slišim. Tečem nazaj na travnik. Hiter, direkten dolet. Smo že v zraku. Spogledamo se. Ni nam všeč, preveč je.« Pavle Podobnik opisuje, kako je pes rešil gospodarja pod Blegošem, Janez Javoršek pa o reševanju v Osapski steni. »Tako močnih čustev pri reševanju nisem doživel nikoli prej in tudi pozneje ne. Dekle je bilo staro 18 let, fant jih je imel 21. Rešili smo dva, ki niti še živeti nista začela. Občutki še vedno bogatijo in so izredni.«

Gore so divja narava …

… in doživetja v hribih so darila, pravi eden od piscev Miha Peternel, Sašo Dudič pa, da vsaka minuta šteje, kar je spoznal pri reševanju trinajstletnega fantiča na smučišču Straža.

Še veliko več je takšnih doživeto zapisanih zgodb in še vedno več jih bo, saj imajo gorski reševalci dela iz leta v leto več. Upamo le, da bo še več takšnih s srečnim koncem.

Zbornik je namenjen širši javnosti, predvsem pa reševalcem samim, ki so prav vsi ponosni del te srčne družine. Ali kot je zapisal Primož Štular: »V sedanjem času izrazitega individualizma, v času, ko večina daleč v prvo vrsto postavlja pridobivanje lastnih koristi in ugodja, je resnično velikanski privilegij biti del te velike družine, sodelovati s temi srčnimi ljudmi, ki brez velikih in nepotrebnih besed z mnogo truda in odrekanja valovijo na istih valovnih dolžinah s ciljem pomagati človeku.«