Zgodba o Savi

Štirje kajakaši so preveslali vseh 251 kilometrov Save v Sloveniji. Na reki in ob njej so bili enajst dni ter jo doživeli na poseben način. Njihov podvig si je ta čas možno ogledati v dokumentarnem filmu Ena za reko: Zgodba Save, ki poudarja njene lepote in potencial ter hkrati opozarja na posledice poseganja vanjo. Za projektom stoji pretežno gorenjska ekipa pod vodstvom biologa in naravovarstvenika Roka Rozmana.

O Savi, najdaljši slovenski reki, povprečen Slovenec ne ve prav veliko. »Za večino je Sava na žalost reka, ki pač teče tam nekje, je umazana od tovarn, in še ko se vozimo čez most, marsikdaj ne pogledamo nanjo,« pravi Radovljičan Rok Rozman, kajakaš, biolog, naravovarstvenik in ustanovitelj gibanja Balkan River Defence, ki se zavzema za ohranjanje rek na območju Balkana. Kot je pojasnil, so se v zadnjih šestih letih osredotočali na številne reke na Balkanu in tudi Sočo. »Save, ki mi je domača reka, pa nikoli nismo zares pokazali, nakar je na žalost prišlo še do načrta za gradnjo od deset do dvanajst jezov na Srednji Savi, zato smo se odločili pozornost posvetiti tej reki,« je pojasnil. Prvotno idejo, da bi preveslali in posneli Savo od Bohinja do Beograda, so jim preprečili protikoronski ukrepi, zato so na koncu preveslali vseh 251 kilometrov te reke v Sloveniji vključno z njenima izvirnima krakoma Savo Dolinko in Savo Bohinjko. Doživetja so strnili v dokumentarni film Ena za reko: Zgodba Save, ki ga ta čas predvajajo po Sloveniji. Mi smo si ga nedavno ogledali v Kranju, kjer so bili navzoči tudi nekateri ustvarjalci filma na čelu z idejnim vodjem projekta Rokom Rozmanom.

Film je ustvarila pretežno gorenjska ekipa vključno z režiserjem Rožletom Bregarjem iz Radovljice. Snemalna ekipa je konec lanskega junija na enajstdnevni odpravi spremljala štiri kajakaše – že omenjenega Rozmana, Carmen Kuntz, Branka Djokovića in Bora Miheliča, ki so preveslali celoten tok Save, vse od Podkorna in Bohinja do Jesenic na Dolenjskem. Snemalca Rožle Bregar in Mitja Legat sta vsak dan posnela vsaj dve ali tri ure materiala, ki so ga na koncu strnili v 84-minutni film. Ta skozi pot kajakašev prikaže pestrost živalskega sveta v Savi in ob njej, naravo pa tudi posege v reko, kako smo jo načeli s hidroelektrarnami in industrijo ... Zgodbo Save pripoveduje igralka Sabina Kogovšek, filmsko glasbo pa je prispeval Janez Dovč.

Posebno doživetje

»Sam sem Savo poznal bolj v zgornjem delu, saj smo kajakaši in ribiči odvisni od divjih rek. Poznal sem jo tudi v srednjem delu in delno v spodnjem, nisem pa nikoli cele odveslal. Izkušnja je bila posebna, saj smo bili vseh enajst dni za vodo, tam spali, jedli, se družili z ekipo ter reko doživeli tako, kot je treba: v dežju, soncu, tam, kjer je divja, in pri jezovih. Precej smo jo že uničili, vmesni deli, ki se jih nismo preveč dotikali, pa so neverjetno lepi. Sploh se ne zavedamo, kaj imamo,« je poudaril Rozman.

Kot ugotavlja, je Sava na Gorenjskem lepa, sploh bohinjski krak. »Sta pa Sava Bohinjka in Sava Dolinka povsem različni, prva je temno zelena, druga svetlo modra, razlikujeta se po prodiščih, skozi kakšno dolino tečeta. Ko se pod Radovljico zlijeta skupaj, kar težko verjameš, da sta to dva kraka iste reke. Dolinka je bolj uničena z jezovi in tovarno na Jesenicah, je pa zato del v povirju Brje pri Bledu toliko lepši pa tudi odsek od Kranjske Gore do Jesenic je zelo lep.« Omenil je tudi nekaj zanimivih živali na gorenjskem delu Save: povodnega kosa, vidro, ptico mali deževnik, sivo čapljo, bobra, ki ga najdemo okoli Bleda, sulca … »Zaradi sulca hodijo sem ribiči iz cele Evrope. V Savi v okolici Kranja do Zarice ter potem tudi v Medvodah in vse do Zidanega Mosta so sulci, ki zrastejo vse do 1,2 ali 1,3 metra in imajo 25 kilogramov. Jedo polmetrske postrvi, tudi kakšno raco, in gre za neverjetno ribo, ki se tu še divje razmnožuje. Takih rek je malo.«

Rozmana je navdušila tudi srednja Sava med Medvodami in Zidanim Mostom. Od Ljubljane naprej so opazili lepa prodišča, kanjone, bistro reko. »Zanimive so tudi plaže v posameznih vaseh. Tam, kjer je lep prod, boš vedno našel ljudi, ki so se hodili tja kopat, tako kot smo se mi nekoč kot otroci hodili na Posavec,« je pojasnil Rozman, ki se še danes z veseljem osveži v Savi pod Radovljico.

Popisali vrste ptic in vzorčili vodo

Med spustom po Savi so popisali tudi vrste ptic, med katerimi je tudi zanimiva barvita ptica čebelar, ki s svojim pisanim perjem spominja na papigo, živi pa le še na treh lokacijah te reke. V dogovoru z raziskovalci ljubljanske biotehniške fakultete so jemali še vzorce vode. Dokončne rezultate še čakajo; gre namreč za kompleksno raziskavo, ki bo na podlagi delčkov DNK-ja, ki so se ujeli na filter, pokazala, kakšna je pestrost vrst rib vzdolž cele Save v Sloveniji.

Rozman je zaskrbljen glede načrtovane izgradnje od 10 do 12 hidroelektrarn na srednji Savi med Tacnom in Zidanim Mostom. »To pomeni en jez na sedem kilometrov in da od reke ne bi imeli nič več, le serijo akumulacij, mrtvih jezer, ki bi ob poletnih sušah grdo smrdela in bi se lahko poslovili od potenciala za turizem in mnogih živali. Uničili bi enega zadnjih odsekov divje reke, ki jih še imamo. In če kdo ne verjame, da jezovi niso ultra zelena optimalna rešitev, naj se te dni zapelje na akumulacije na Spodnji Savi. V Brežicah je ekološka katastrofa, alge so povsod, ribe in druge živali umirajo, voda se je segrela do 29 stopinj,« je opozoril Rozman ter dodal, da je na Savi že sedaj 16 jezov, nakar od hrvaške meje do izliva reke v Donavo ni niti enega več. »Reka nikakor ni povsem divja, vendar mi mislimo, da je nekje treba reči: dovolj je. Nismo radikalci, ki bi se zavzemali, da nobenega jezu nikoli več ne bo. Ne. Nekaj jih že imamo in še jih delajo, a naj ne delajo 'neumnih' jezov. Ti, ki so načrtovani na Savi, ne bi prinesli toliko električne energije, da bi bil projekt smiseln,« je prepričan Rozman.

Kaj imamo in kaj lahko izgubimo

»Savo sem prej slabo poznal. Sploh tukaj v naši bližji okolici je res lepa,« je na kranjski projekciji filma priznal snemalec Mitja Legat iz Kranja in dodal, da je bilo njihovo popotovanje z Gorenjske do hrvaške meje zelo pestro. »Včasih je težko priti k reki po kopnem, s čolna jo doživiš na čisto drug način«, je ugotavljal. Gledalcem je položil na srce, naj si vzamejo čas za spoznavanje Save; ne samo s čolna, saj je na mnogih odsekih zanimiva tudi za sprehode in kopanje. Kajakaš Branko Djoković, prav tako Kranjčan, je dejal, da je bil veslaški podvig na Savi zanj verjetno doživetje življenja. »Od majhnega sem odraščal ob tej reki, a se ne zavedamo, kaj imamo in kaj lahko izgubimo.«

Začetek nove zgodbe

Film bodo do septembra prikazali na 28 poletnih projekcijah po Sloveniji, nakar bo jeseni šel v kinodvorane ter nato še na filmske festivale po Sloveniji ter v Evropi in Severni Ameriki. Rozman upa, da film ne bo konec, pač pa začetek neke nove zgodbe in da bo spodbudil pogovore o Savi in njeni prihodnosti, sploh v krajih ob reki.

Ob filmu je izšel tudi kajakaški vodnik po Savi, v katerem so reko razdelili na 16 kajakaških etap, poleg tega pa so predstavili živalski in rastlinski svet za Savo. Gre za neverjetno reko, ki se jo splača doživeti, in to ne samo s čolna, je še poudaril Rozman.